Bellflower

MOJA VRNITEV MED BLOGERJE

2008-07-05T00:22:00.000-07:00

Izjemoma sem se odločila, da ponovno napišem par vrstic in jih objavim v spletnik. Kar precej časa me ni bilo in tudi nisem imela posebne potrebe po objavljanju. Vmes se je marsikaj zgodilo. Vse skupaj lahko opišem z enim samim stavkom, in sicer OBČUTEK, KO VEŠ DA STVARI NIKOLI NE BODO VEČ ENAKE KOT SO BILE. Z eno besedo, ko se zgodi, delni presežek samega sebe. In to je zmaga. Sladka zmaga, vendar le ena od zmag.

Lep pozdravček...

Ta svet se je rodil za zmagovalce

2008-01-23T17:35:00.000-08:00

......in samo tisti, ki vedo kaj bodo z njega potegnili in ki izkoriščajo svoja čustva sebi v prid zares živijo. Jaz? Tega ne znam. Govori se, da jih nimam, da jih ne kažem. Mogoče je, da pomeni to, da me ni. Vsaj za druge ne. Sama se spopadam z njimi in ne, ni šans. Z drugimi jih ni moč deliti. Kaj mi sploh še ostane, če se ne morem več smiliti sama sebi. Če ne morem več premlevati in iskati razlogov zakaj nekateri odidejo od mene. Edina resnica je, da jih preženem in edina , da si tega nočem priznat. Mogoče sem latentni sadist. Uživam, ko ljudi odganjam in uživam, ko se do zadnje bilke borijo za mojo pozornost. A na koncu. Zmagam jaz. To je skoraj edini boj s pozitivnim rezultatom za mene. Drugih bojev ne maram. Včasih si želim biti vsaj za kakšen dan normalna, da normalno funkcioniram med ljudmi. Kako dolgo še. So zadevo zajebali pri vzgoji, ali je kriva karma, ali pa oboje skupaj in še kaj zraven. Če bi obstajala krivica, bi na tem mestu vztrajno trdila da je moje življenje krivično. Pa ne obstaja.
l.p. do prihodnjič

Moški in ženske

2008-01-16T00:10:00.000-08:00

Če me vprašate ali verjamem v srečna razmerja med moškimi in ženskami, je moj odgovor v tem trenutku NE! Kar ne pomeni, da o tem ne razmišljam in da nimam hrepenenj in želja. In kar ne pomeni, da ne obstajajo. Pravijo, da upanje umre zadnje. Jaz bi pri tem dodala le to, da zgolj in samo UPANJE, vedno ostane samo upanje, če ti ni jasno zakaj in kako se stvari odvijajo tako kakor se. Današnjo objavo pišem po osebnem navdihu, sicer splošnih razprav na to temo ne maram. Že od "pamtiveka" ženske veljajo za zapeljivke, kokete, nežnejši del spola, vodilna misel, čustvenejši del. Moški imajo druge lastnosti. O tem ne bom pisala. To pa zato, ker mi gre pošteno na živce, da tako mrzlično razlikujemo ta edina dva spola. Za kakšnega tretjega še nisem slišala. S poudarjanjem teh razlik si delamo precejšnjo škodo. Čeprav obstajajo in SO. Prav tako v mojem svetu še nisem zaznala, kaj so ženski pogovori in kaj so moški pogovori. Kdo sploh rabi samo ženske in samo moške pogovore! Sama celo menim, da se bolje razumem z ženskami, da jih bolje razumem in one mene; pa vendarle ne verjamem v obstoj teh dveh svetov. Tik pred novim letom sem si ogledala gledališko predstavo, monokomedijo, katere avtor poudarja razlike med spoloma, naš tako drugačen razvoj skozi zgodovino. Skratka moški-ženske, dve različni zgodovini, dva ustroja, dva mišljenja...
Tukaj tiči jedro mojega skepticizma v kompatibilnost spolov. Vprašanje, ki se zastavlja je: kdo koga sili, da mora prenašati drugačnost drugega; da se mora vživljati v drug spol; poskušati ugotoviti zakaj moški delujejo TAKO in zakaj delujejo ženske DRUGAČE. Odgovor je NIHČE!!!! Torej ne prisiljujmo se. Preprosto pustimo vse, kar se nam zdi absurdno da bi počeli. Če nam do sedaj še ni uspelo srečati partnerja, ki bo pač spontano z veseljem, z ljubeznijo pozdravil naše življenje, ga pač nismo. Ga pa še bomo ali pa tudi ne. Takšen partner, se ne po spraševal zakaj pada dež, ampak bo naverjetnje dovolj zrel, da stavri ne bo tolmačil z raznimi priljubljenimi stereotipi....
Karkoli si mislite o tem zgornjem zapisu. Žalostno je, da vse več ljudi ne verjame, da ljubezen med dvema osebkoma nasprotnih spolov lahko traja vse življenje. Jaz sem med tistimi, ki verjame in vedno bom. Veliko je takšnih, ki še vedno mislijo, da je seks pogoj za dobro zvezo. Hja. Ni, nikoli ni bil in nikoli ne bo. Že res, da je nujno potreben za obstoj človeške rase. Ampak meni se včasih zdi bolje, da bi preživele živali in izumrli ljudje. Toliko o tem... Skratka: le ljubezen je večna. Preživela nas bo, če je ne bomo mi.
l.p.

Moja novoletna poslanica

2008-01-05T08:00:00.000-08:00

V letu 2008 in nasploh vam želim:

1. Če še niste, da bi postali samozavestni. Samozavestni ljudje so bolj strpni do drugih, jih lažje sprejemajo in razumejo. Strpnost prinaša tudi mir.

2. Da bi se otresli vsakršnih strahov. Strahovi so največji zaviralci nemotenega poteka življenja. Mene preganjajo pogosto, zato ta želja velja predvsem zame.

3. Da bi se manj ozirali na to, kar drugi pričakujejo od vas in bolj poslušali sami sebe.

4. Za tretjo željo potrebujete 100% iskrenost sami do sebe. In pa malo manjšo do drugih:-)

5. Da bi čimvečkrat in čimbolj pogosto opozarjali ljudi na njihova nedopustna dejanja. Naprimer preganjanje lova, klanje in izkoriščanje živali, onesnaževanje okolja...

6. Da bi se otresli odvisnosti in vezanosti vseh vrst. Predvsem od ljudi in vezanosti na materijo.

7. Da bi nehali iskati tolažbo v hrani, se prenažirati. In da bi končno že ugotovili, da jemo zato, da živimo in ne obratno.

8. Da bi ljudem in živalim pokazali, da jih imate radi in da jih razumete, tudi če so čisto nemogoči.

9. Da bi pazili na svoje zdravje. Ker na zdravje nikoli ne pazimo dovolj.

10. Da bi sprevideli, da so si fenomen alkohola, kot sinonim za zabavo in sproščenost izmislili ljudje. Da je beden, škodljiv in najpomembneje, da hromi zavest in zavira spiritualnost.

11. Da bi poskušali manjašati svoj ego proti točki nič. Kajti zadovoljstvo, zavedanje in notranji mir v ljudeh so obratnosorazmerni z svojim delovanjem, ki izhaja iz egocentričnega principa. 11 točka vam bo verjet povzročala največ težav. Je pa uspešnost vseh drugih odvisna od zadnje.

TO BI BILO VSE!!!
SREČNO

Tradicionalni konec leta

2007-12-28T14:14:00.000-08:00

Ali se tudi Vam zdi da vse redkeje pišem na blog. Če je bilo v začetku tri, štiri dni presledka, je sedaj razlika prerasla v desetsnevnega. Pa, saj, priznam. Imam slabo vest. V bistvu sem brez prave volje in energije. Tudi za tako prijetno opravilo kot je pisanje. Zbolela sem. Letos sem že v začetku decembra začela razmišljati, če mi bo letos uspelo ne zboleti. Lani sem namreč odležala par dni, tik pred božičem. In če imajo nekateri tradicionalne zabave, srečanja, imam jaz očitno tradicionalno virozo približno isti čas vsako leto. Najbrž sem jo priklicala, ker sem preveč razmišljala o tem.
Vsaka stvar je sicer za nekaj dobra, tako bom letošnji december preživela z rekordno minimalno količino alkohola. In če odštejem par kozarcev vina in šampanjca za rojstni dan in par vodk in konjakov ob neki drugi priložnosti, je to VSE.
Ljudje me ponavadi pogosto kličejo ravno takrat, ko sem bolana. Kdo bi jim zameril, saj ne vedo, kako se jaz konkretno počutim, s skorjasto kožo okoli nosu, občutku, da so bakterije in virusi okoli in okoli in strahu, da zunaj med ljudmi, lahko pridobim še kako hujšo obliko bolezni. Tako sem si danes v zdravstvenem domu mašila nos in usta in se umikala vsem, ki so kašljali. Tudi v lekarni sem ravnala podobno. Pravzaprav cel kup enih fobij, ki se mi pojavijo samo ko sem bolana. Recimo zelo rada si predstavljam, da bakterije in virusi med sabo lahko mutirajo. Pretežka tema za konec leta.
Od božiča do danes sem bila skoraj čisto sama in nič mi ni bilo dolgčas. Še celo fino se mi je zdelo, ker je bila v bloku smrtna tišina in zunaj tudi. Praznike imam rada samo zato, ker ljudje ne bezljajo okoli in dajo več ali manj mir. Sem očitno v takem obdobju. Ko sem v razkrupljenih množicah pa obratna situacija ni primerna zame.
Sem si pa v teh dneh ogledala nekaj filmov. Teh, ki jih servirajo z rednim programom. Nostalgični Sam doma, enko. A ste gledali film 21 gramov? Pretresljivo narejen film, brez olepšav. Zgodba se vrti okoli osrednje tragedije. Sledi mojstrska zasedba igralcev in njihov značajev, ko se znajdejo v položajih, ko se prepletajo moralni dolg, "boj" za ljubezen, zrušitev idealov... Dober film.

VIZUALIZIRAJTE SI

2007-12-17T23:00:00.000-08:00

Danes sem nakupovala darila. Tudi meni ni ravno fino, ko se moram odločati kaj bom komu podarila in se zraven spraševati, če bodo ljudje veseli. Pa sem razmislila in sklenila, da bom nakupila tisto kar je všeč meni. Sploh pa gre za pozornost in podarjenemu konju se nikoli ne gleda v zobe:-). V bistvu je prav, da se enkrat na leto vsi ljudje istočasno obdarujemo. Lepo, ne? Za tiste, ki jim je to blazna muka.
Sicer mi dnevi minevajo podobno kot enak čas lani, dnevi se stopnjujejo do magične številke 08. In potem. Hja, prej si zaželiš, da bo prihajajoče leto boljše ali pa vsaj ne slabše od preteklega, po prvem prvem, pa ugotoviš, da je edina razlika ta, da imaš na steni NOV KOLEDAR:-).
Zdaj pa še, da opravičim naslov objave.
Včeraj smo se Jaz, Lolita in Nia (gospodična LadyLay) spet po krajšem času zbrale pri Nii, pekle krompirček, občudovale domače živali in se počutile predbožično. Kasneje smo gledale dokumentarec o vizualizacij, katerega avtorji pravijo takole. Predstavljajte si, kar pomeni, znotraj sebe poskušajte videti vaše željeno stanje in vesolje vam bo pomagalo, da ga boste dosegli. Vse kar morate narediti , je to, da ugotovite kaj bi radi, vsak dan na to mislite in sebe postavite v to vlogo. Če želite recimo zdravo telo, si ga vsak dan predstavljajte in imeli ga boste.
Skratka, vizualizirate si lahko skoraj karkoli.
Vse skupaj se mi zdi, da deluje po načelu SPREGLEJTE IN VIDELI BOSTE. Stvar je izjemno preprosta in resnična. Kar v svoje življenje prikličeš, to imaš in s tem živiš. Edini problem, ki ga zaznavam pri celotni stavri je ta, da vse skupaj deluje, če stanje vzdržuješ. In dlje kot ga vzdržuješ, lažje je. Naj bo vesolje Vaš božiček. Poskusite. Jaz bom.

Decembersko vzdušje

2007-12-12T19:00:00.000-08:00

Če hočeš ali ne te zajame. V mojem primeru za to ponavadi poskrbijo drugi, ne jaz. Novoletno evforijo najraje spremljam malce iz ozadja. Ponavadi je tako, da v največjih navalih ljudi, preprosto kje sedim in opazujem in potem se imam celo fino. Nisem pa edina, ki imam ta občutek, da ljudje december preživijo v taki noriji, da se naenkrat znajdejo v januarju novega leta in december kar zbeži mimo.
Otvoritev decemberskih zabav sem pričela na miklavževim koncertom, ki ga je organizirala največja vladna stranka. Neisha, Oto Pestner in pa nekaj dobre stare klasike, drugih ne bi omenjala. Neisha mi je postala všeč, kupila sem si celo njen zadnji CD, na katerem sta mi sicer všeč samo dve pesmi, ampak ti dve dovolj. Tudi na tem koncertu je bilo zaznati, da ima največja vladna stranka precej starejšo publiko. Po koncertu nas je v preddverju čakalo vino, pomaranče in pa parklji v obliki peciva. Če ne bi bilo vina, bi imela občutek, da je celotna prireditev namenjena otrokom:-). In še za vse dvomljivce, Urška Bačovnik je lepo suha in odlično izgleda.
V soboto sem se prvič odkar so prižgali lučke sprehodila po centru in moram reči, da me je vzdušje prijetno presentilo. Kot se spodobi sva si z prijateljico v Mačku naročili kuhano vino in na prijetno ogrevanem vrtu opazovali množico ljudi hodečih mimo belih hišic z potencialnimi darili. Zraven naju sta sedela moška, od katerih je eden razlagal drugemu, da ni pomembna samo zunanjost, da je najbolje, če je ženska inteligentna, zabavna, da lahko z njo sediš ure in ure in se ne naveličaš. Pomislila sem, le kako bo razmišljal ob koncu večera, ko bo popil vso količino alkohola. V istem lokalu sem malo kasneje srečala prepotentnega policaja, ki ga omenjam v enem izmed starejših postov Modri angeli. Povprašal je tudi po moji prijateljici Loliti, ki mu je bila trn v peti dokler sva se družila. Imel je namreč precej težav, ker jo je moral odganjati, da bi lahko dobil dovolj pozornosti od mene. Bil je skratka prepotentno prijazen ko zna biti le on.
Sprehodila sem se tudi po prenovljeni Wolfovi ulici, ki so jo obložili z mnogo bolj user-friendly kockami, ki omogočajo nezatikanje petk.
Zvečer sem odšla v Kongo, ki je ta večer praznoval štiri leta obstoja. Bilo je veliko slavnih ljudi. Počastili so ga z koncertom Colonie in pa predstavitvijo kanditatk za miss Kongo, ki so bile v enem od izhodov oblečene v krzno. V tistem trenutku me je prijelo, da bi demonstrativno odkorakala stran, pa sem si takoj premislila, da to ne bi nobenemu koristilo, vsaj v tistem trenutku ne. Kongo je zanimiv prostor za zabavo, saj tam lahko vidiš precej različnih ljudi, od srednje do čisto preprostih, do novodobnega slovenskega "jet -set" -a :-). Do mojega prijatelja so pristopile neke ženske in ga vprašale če je morda kje videl Zmaga Jelinčiča:-). Zmago Jelinčič očitno zna narediti vtis. V Kongu težko ostaneš opažen, če nimaš oblečene minike in dekolteja. In niso redki pojavi skupinic, štiri mlade bejbe in dva starejša moška, na videz uspela v poslu. Hja to že mora iti skupaj in celo super izgleda, če bi bili ljudje malo bolj pristni. Moram pohvaliti kulinarični del zabave. Hrana je bila več kot odlična, tudi za vegetarijance so lepo poskrbeli. Imela sem tudi srečo pri igrah na srečo. Kako lepo se sliši. A ne?

As YOU like it

2007-12-04T18:15:00.000-08:00

Včeraj sem bila stara 27 let. In ravno včeraj sem si potrdila nekaj ugotovitev iz preteklosti. Moji starši še vedno niso sprejeli, da sem vegetarijanka. Moj oče je recimo pričakoval, da bo med mojim super narezkom našel kolobarče salame. Drugi absurd je bil ta, da so se skoraj vsi zgražali, da ne govorim, kako jim je šlo na smeh, ko se je pred njimi znašel krožnik sveže zelene rukole. "Pa kaj vam ni jasno ljudje"! Pečenke ze lahko najeste "včeraj", jutri, pojutrišnjem. Lahko si jo spravite v obliko infuzije z štiriindvajseturnim dotokom. Zakaj potem tak odklonilen odnos. Resno sem pomislila, da mi to delajo zanalašč. Dokler se nisem spomnila, da so ljudje pač omejeni in da se tega niti ne zavedajo in da jim je potem pol oproščenega. Vseeno bi jim bilo tudi če bi bil svetovni dan brez mesa, brez klanja, brez krvi.
3. december je le eden od tristopetinšestedesetih dni, pa vseeno pričakuješ, da ne bo tako kot ostale dni. Preprosto zato, ker je kljub vsemu najbolj zveneč datum v moji glavi. Obstaja še nekaj pomembnejših datumov, a rojstni dan ima posebno mesto. Konec vseh koncev se vsi rodimo z nekim močnim sporočilom in razlogom.
A moja mama in oče sta tudi včeraj izkoristila čas za izmenjavanje svojih zamer eden do drugega.
Na trenutke sem se počutila kot pred leti. Majhna, drobcena, suhcana deklica, ki še ne razume, da ljudje niso tako prijazni, kot si ona želi, da bi bili. In ki še ne ve zakaj. Ve le to, da si ona zasluži, da jo imajo radi na takšen način, kot si ona želi. Skozi leta pa ugotavlja, da nič ni tako kot si želiš, da peščena ura odteka in največji absurd, da so nekateri kot kamen, ki se ne more premakniti za milimeter.
Potem sem se spomnila, da sem vendarle jaz tista izbranka, ki vse tako briljantno razume. Ja, JAZ. Jaz sem poklicana, da vse razumem, vse sprejmem, požrem, prežvečim in izpljunem v predelani neoporečni obliki. In ostanem cool. Odrasteš takrat, ko te skoraj nič več ne sesuje, nisi "tako " ranljiv in besede se skoraj odbijajo v tvoje telo. A ni vedno tako.
Od časa do časa se nekaj nabere v tebi. In ko je mera polna, obstajata dve strategiji. Bruhneš v nezadržen, a hkrati odrešujoč jok; ali pa koga pokličeš, greš z njim v posteljo in vsaj takrat verjameš, da obstajajo ljudje, ki te bodo vedno potolažili. Za hip je vse popolno, znajdeš se v romantičnem trenutku, polnem zanosa. In ničesar ni, kar bi te takrat lahko iztrgalo iz objema, ki ti pripada. Gre torej za alternativi, ki skompenzirata celotno situacijo.
In če dovolj dolgo vztrajaš, se lahko tako izprazniš, da se počutiš izpolnjeno. Ko gre vse mimo, ugotoviš, da si samo zbežal za kratek čas. Na koncu nastopi spet praznina. In vprašaš se kaj pomeni tolažba. V resnici veš že prej, da to ni to, da se bo prej ko slej vse ponovilo.

Bila sem pri njemu...

2007-11-24T04:19:00.000-08:00

Čez približno teden dni bom stara sedemindvajset let. Številko sem napisala z besedo, zato ker se s tem močno ublaži resnično moč predstave v številki. Ni pa nujno, da bi se morala počutiti zaskrljeno zaradi let, ker so to leta, ko si še vedno precej mlad in še vedno lahko zblefiraš, da imaš še čas, ker si še mlad in da se ti nikamor ne mudi. Realnost je sicer drugačna. Nikoli ni dobro stvari odlagati, ker te nekje počakajo, takrat ko najmanj hočeš.
To je samo iztočnica za pogovor, ki sem ga imela z svojima dragima prijateljicama Tjašo in Andrejo, ki neprestano skrbita zato, da se moram zavedati, da je življenje DELO, DELO in še enkrat DELO in da je potrebno slej kot prej vstopiti v ta čudoviti svet...
ON pa. Zredil se je. In to močno. Sicer mi je to najavil že po telefonu dan prej, ampak ko nekaj vidiš na dvoje oči je slika potem čisto drugačana. Poklical me je na poti domov, ko se je vračal z neke zabave. Seveda, sem takoj vedela, da je prej nekaj spil, ker sicer ne bi klical. Že prej sva si izmenjala par sms-ov, v katerih sem mu sporočila, da sem shujšala in da moj IQ znaša 118. Odgovoril mi je, da sem pridna... Njegovega klica kasneje nisem pričakovala, pa vendarle, je poklical in pogovarjala sva se celo zelo dolgo. Bila sem presenečena in vesela hkrati, ker se rada pogovarjam z njim. Ponavadi me hitro odslovi. Potem mi je povedal, da bo pekel palačinke in čisto sam se je spomnil, da bi morda lahko prišla do njega. Ni me bilo potrebno prepričevati, ker mi je všeč in ga imam rada. In zadnje dejstvo v tem kontekstu, kljub vsemu ga ne morem kar tako objeti. Lahko sedim z njim ure in ure in se pogovarjam. Vse kar sledi pa mi je, vsaj zaenkrat, popolnoma odveč.
Koala medvedki so mi všeč. In ko sem ga parkrat ošinila z očmi sem dobila stoodstotno asociacijo. On, koala medvedek. Ravno prav okrogel, gibi in hoja, premikanje. Enako. Vseeno je bolje, če so medvedi medvedi in ljudje ljude. Nisem skoparila z pripombami, da bi bil čas, da si omisli dieto. Ponudila sem se mu celo, da mu jo sama predpišem. Ko je izvedel, da gre za pravo nacionalno vegetarijansko dieto, ga je minilo. NE, brez mesa pa že ne. Po približno polovički ure sem prepoznala tudi prve znake nekompatibilnosti. Obadva sva hotela biti pametna pri količini vode za vročo čokolado in prišlo je že do rahlega prerivanja dveh osebkov za štedilnikom. FINO, ne! Potem sva obsedela na kavču in jaz sem skrbno pazila, da mu nisem posvečala preveč pozornosti. Pravzaprav je zato skrbek televizor. Vsakič, ko se mi je hotel mentalno ali pa fizično približati sem se delala, da me poročila hudo zanimajo. Sem namreč precej sramežljive narave. In problem se pojavi, če nekdo uporabi napačno besedo, gib ob nepravem času. To sem mu povedala. V vsakem primeru si najbrž ne zna razložiti, zakaj ga vztrajno zavračam. NE. Potrebujem čas. Morda svetlobna leta. Ne vem. Njemu pa... Zdi se mu nenavadno, ker ve da ne morem ostati hladna ob njem. Skrivati ne znam...
Vmes mu je uspelo me objeti za kratek čas. To si je dovolil sam od sebe. In moji občutki. Ne znam opisati. Bojim se, da nočem da se moje iluzije zrušijo. Rekla sem mu, da če bi hotela, bi lahko že zdavnaj pristala z njim v postelji. Bilo je malo neumestno. Nato sem dobila občutek, da bi morda rad, da bi odšla. Logično. Vse kar sva se začela pogovarjati, sem jaz prekinila, iz pogovora v pogovor, nov pogovor. Ničesar do konca... Tako sem hotela. Prišel je čas , da grem, pa mi ni bilo do tega. Tam bi lahko sedela neomejeno dolgo. Tam, ob njemu. Z njim. Na živce mi gre le, da ne marava slabosti eden drugega. Midva brez mask preprosto ne znava več delovati. In maske so. Ko bom ugotovila, kaj me pripelje do takšnega stanja mi bo lažje.
Potem sem odšla z rahlo opitim občutkom, čeprav v njegovem stanovanju ni bilo kapljice alkohola.
Pogrešam ga.

Življenje niso le besede

2007-11-17T23:58:00.000-08:00

15 november je svetovni dan filozofije. Filozofija je prav tako kot geografija ali pa biologija, ena izmed ved. Razlika je le v tem, da se filozofija konkretno nanaša na človeško bit, njen smisel in obstoj; filozofija je vedno imela pridih skrivnostnosti, zato ker ima moč, da postavlja določene meje, ob katerih se zaustavimo in začnemo razmišljati. Nekateri jo prezirajo, ker želijo živeti po svojem dosedanjem ustaljenem redu, brez teorij in teoretiziranja. Pa vendarle nas ves čas lovi. Filozofija je teorija, a vendarle, je beseda prvi korak k temu, da zaposlimo svoj um in jo udejanimo.
Že davno tega sem ugotovila, da okrog sebe ne bom našla ničesar kar bi me zadovoljilo. To spoznanje je grenko, a osvobajujoče hkrati. Kmalu potem, ko te doleti takšno spoznanje ugotoviš, da si praktično neprilagojen. Takrat se vse šele začne. In to je neprijetno ker začneš podzavestno ali pa zavestno zavračati vse kar ni v skladu s tvojimi dognanji. Zavračanje je posledica našega egocentričnega delovanja. Okolica to začuti in se odziva; lahko se zgodi, da imaš večje težave, kot si jih imel preden si prisopihal do določenih uvidov. Ko se ti začnejo dogajati nasprotja, bi najraje črtal vse svoje zavedanje.
Zavedanje brez udejanjanja in pravilnega usmerjanja energije večkrat škodi kot koristi in ugotoviš, da ne moreš delovati samo z umom. Delovanje z umom se lahko poistoveti samo z delovanjem drugega uma. Na tem nivoju je žalostno, a resnično dejstvo, da delujemo iz nKlašega jaza, ki je usmerjen v dokazovanje in potrjevanje s samim sabo in drugimi. Naše poslanstvo ves čas skrbi, da v nas močno odzvanja želja, da bi se povzdignili visoko nad naše večne hlepenje po rečeh, za katere niti ne vemo, če si jih želimo; v resnici pa jih ne potrebujemo in niso zadovoljive. Vse kar nas vztrajno priklepa na odvračanje od resnice je časovni dejavnik, ki se stopnjuje in v naših genih ohranja boj za obstanek človeštva v ustaljenih krogotokih.
Prihaja novoletni čas. Prav tako kot vsako leto isti čas, bo zopet vse zunaj, popolnost, bleščeči okraski, na milijone lučk. Prav z vsem tem okrasjem, je doseženo, da se ljudje namesto navznoter, obračajo navzven in dih jemajoče okrašeni trgovski centri jih odvračajo od tega. Vsi skupaj hrepenimo po neki sreči, ki pa je po naravi taka, da se ves čas izmika ali pa je kratkotrajna. Razmislimo.

I am not too thin...

2007-11-14T00:03:00.000-08:00

Imam normalni indeks telesne mase, ki znaša 18,8, in normalen odstotek maščobnega tkiva v telesu, ki je 23,3%; to je za 1,3 % več od idealnega odstotka maščobnega tkiva v telesu. Normalni indeks telesne mase se giba od 18 do 22. Izaračunate ga lahko tako, da delite število kilogramov z višino na kvadrat. Odstotek maščobnega tkiva izaračuna posebni strojček, ki je dovolj pameten, da prepozna odstotek maščobnega tkiva v telesu. Meritve opravljajo v raznih športnih društvih in ponavadi je potrebno za to nekaj malega plačati. Članom športnega društva, kjer lahko vadite pilates in druge skupinske vadbe, pa ga opravijo brezplačno; in če se odločite, vam svetujejo tudi vrsto in način vadbe oziroma prehrane. Na tem mestu, bi še enkrat naredila reklamo za pilates. Priporočam ga vsem, ki ne verjamete več v čudeže. Pilates dela čudeže in če do sedaj niste začutili svojega telesa, v smislu gibljivosti in lahkotnosti, lahko preizkusite. Poleg tega ugotovimo, da so zmožnosti za našo gibljivosrt precejšnje in da so naša telesa zelo zakrnela.
Rezultati se pokažejo, če delate vsaj enkrat tedensko, že po enomesečni vadbi. Govorim samo iz lastnih izkušenj. Druga stvar, ki jo z redno vadbo pridobimo, je skladna in lepo izoblikovana postava; in kar je meni zelo pomembno mišice brez klobasastih oblik. Vse vaje se izvajajo strogo pod nadzorom, brez vsakih poškodb, počasi in zanesljivo. Upam, da sem vas navdušila... Pa še za vse tiste, ki me nenehno obsojate, da sem presuha: NEHAJTE! Ker nisem...

Je planet zemlja tudi moj planet?

2007-11-08T17:15:00.000-08:00

Je. Zato, ker sedim zdaj tukaj in kot miljarda ljudi pritiskam tipkovnico. V moji glavi pa se dogaja marsikaj, kar me pogostokrat pahne v položaje, v katerih ne vem natančno kako se odzivati. Preprosto dobim občutek, da se ljudje zaletavajo iz stene v steno. In ta stena sem jaz. Bela, bleda, molčeča stena, a le v svoji notranjosti.
Potem se mi zazdi, da ljudje prihajajo in odhajajo iz moje postaje. Jaz pa... Stojim opazujem in samo vsrkavam. Najraje ne bi vsrkavala nič. Zato ker potem ne obstaja bojazen, da bi pogledala žalosti globoko v oči. Tudi veselju ne, ker ga ne dojemam enako. Ne vem zakaj beseda enako, ker je ne znam primerjati. Niti opredeliti. Pravzaprav ne vem kaj predstavljata veselje in žalost in čemu služita. Samo vem, da ko je mera zadosti polna vstanem in grem. Jaz lahko pogrešam samo v odsotnosti, prav tako kot vsi drugi, kajti nekaj kar imaš ne pogrešaš. Razlika je v tem, da imam zares rada samo v odsotnosti. Tudi zares ljubim lahko samo v odsotnosti, a takrat ne delam razlik. Izgleda grobo, saj tega ne morem pokazati, ker je v odsotnosti. Lahko se okusi samo tako, da se občuti. Takrat imam vse rada in vesolje ves čas ve za to.
V bližini me preplavlja občutek, da se izgubljam, da me bodo oželi in da se bom posušila, da lahko kdo zleze vame in izsesa bistvo. Zato sem tako rada sama. Takrat ni rok, ki grabijo. Ni predaje in je ne bo. Kljub vsemu, bi se na trenutke z največjim hrepenenjem izlila v enako reko, z enakim tokom in z enako smerjo, pa se mi zazdi, da ta reka naredi ogromen ovinek okoli mene. Zanalašč. Beseda zanalašč mi je všeč, ker je šaljiva. Na drugi strani se ji izogibam tudi jaz in fino je, ko gledam okoli sebe osebke, ki hočejo, zahtevajo ali pa samo hrepenijo, da bi postala del tega ujetništva. Ne zamerim jim, ker so ujetništvo sprejeli. Njihovo zavedanje jim ga je dodelilo. Ko me potegnejo na svojo stran nemalokrat dobim občutek tujka in moje neizmerno hrepenenje po svobodi dobi neslutene razsežnosti. Nekoč bom iz svoje svobode neobremenjeno hodila povsod. ne bom več vsrkavala in ne bom več vsrkana. Samo bom...

As pure as it is irressistible

2007-11-05T07:00:00.000-08:00

Inside my heart is breaking
My make-up may be flaking
But my smile still stays on
Another heartache, another failed romance
I guess Im learning, I must be warmer now
But inside in the dark Im aching to be free

Danes sem po dolgem času okusila jutro. Pa ne zato, ker bi zgodaj vstala, ampak ker sem šele prišla domov. Od torka dalje naprej mi ni uspelo videti sonca. Vse bi bilo drugače, če ne bi prestavljali ure nazaj. Potem bi mi morda celo uspelo ujeti kakšno uro sončka. In prav zanimivo, da se človek zbudi, ko se stemni namesto ko se zdani:-). Skratka zamenjala sem noč za dan. In to je precej neprijetno. Vsi namreč mislijo, da spim cele dneve; jaz pa pravzaprav sploh ne spim, ker je moje telo narejeno za nočni počitek in ne dnevni. To pomeni, da ne spim ne ponoči in ne podnevi. Samo delam se, da spim.
Zjutraj šele vidiš, da listi na drevesih niso rumeni, ampak zlati, če skoznje posije sončni vzhod. Potem dobijo podoben lesk kot lepi sijoči lasje. Jesen je res lepa. Tudi zima bi bila, a le v primeru, če bi mi kdo zagotovil, da me bo vedno pričakal z prižganim kaminom, sobno temperaturo nad 25 stopinj, kozarcem vina in muffin-i.

Zdaj pa zgodbica zakaj sem spet tako pozno pokonci, ali pa zgodaj. Kakor vzameš. Najprej sem se hotela za pol ure ustaviti v enem od casino-jev; zato da pozdravim par svojih "igralniških" znancev, pa tudi kaj malega zaslužim. Potem me je poklical gospod na I, o katerem sem zadnjič pisala, da me kliče ob polnoči in mi deli nasvete o partnerstvu; tudi če jih nočem in čisto zastonj. Kljub temu, da mi najbrž ni všeč in da sem vedela, da se je isti dan zanimal za eno od mojih prijateljic in jo že začel nadlegovati, sem privolila, da se mi pridruži. Ne vem zakaj. Vam bi povedala, če bi imela odogovor. Potem se je zgodilo, da sploh ni prišel do mene, ampak se obrnem po casino-ju in ga zagledam za eno od rulet!!!!! WTF. Ok, ni panike. V vsakem primeru je imel slabo vest, ker to se vendarle začuti, jaz pa tudi ne ostanem dolžna. Zaradi prijateljice sem bila kar tiho. Razumljivo. Naj potihem premleva, če vem ali ne. LOL. Potem se je pa začelo. Po dveh pirih, je začel vzbujati pozornost do mere, da ne veš ali bi se delal, da ga poznaš, ali pa da se je hotel on spoznati s tabo ta večer. Upam, da razumete. In to vse potem, ko sem že prej pomislila, da mogoče pa le ni tako narobe z njim. Ko je padel z stola in se potem pobral je bilo že zelo hudo. Pika na i je bila, ko je začel kontrolorja penetrirati, da ne zna igrati rulete in da če lahko pride do njega in mu pokaže kako se igra. Druga stvar, zaradi katere je zatežil, je bila, da ne more tako veliko staviti kot ima. Ker on pač IMA. Nakar mu je kontrolor zabrusil, da očitno zna, če že nekaj časa stavi in da se lahko mirno prestavi za ruleto, ki ima minimalno stavo en euro. Pošteno mi je šlo na smeh, ker je dobil več kot zadovoljive odgovore na njegove želje po pozornosti, ki izhajajo bog ve iz kakšnih manjvrednostnih kompleksov. Ja, dragi I, ruleta pač ni terapevtska miza, je le miza z žogico in številkami od nič do šestintrideset. Več kot očitno so v casino-ju presodili, da ima izpade tudi do natakarice in pa do mene (jaz sem ga navajena), zato se je čez kakšnih pet minut zraven naju pojavil varnostnik. Čisto pravi varnostnik. Na katerem je pisalo Security BBR. Jaz imam precej dolg jezik in sem ga takoj zaslišala, če so njihovi (torej BBR) varnostniki kaj bolj prijazni od onih. Pa je vprašal katerih. Ko sem mu povedala, je odvrnil da onih ne pozna:-). Lepo so jih zdresirali, ni kaj, o tem se ne govori... Potem je pa Mr. I želel naročiti še eno pivo. Varnostnik pa mu je rekel približno takole: "gospod, Vi imate pa za danes kar dovolj". Še bolj mi je šlo na smeh, ker ni bolj hude stvari, kot nekomu, ki misli, da si lahko vse privošči, nekaj prepovedati. Gospodu šefu v službi in pa direktorju svoje firme:-. Potem je poskusil še pri natakarici. Prav ubogi je izgledal, ko je dajal vtis da se zaletava med štirimi stenami. Na koncu je celo omenil priimek od šefa casino-ja, da ga bo poklical in da bomo že potem videli, kdo da odloča o njegovem poštenem pivu. In ko je videl, da tudi tam ne bo šlo, je obtožil mene da sem jaz spravila varnostnike nad njega. YOU BAD GIRL. JAZzzzzzzz..., ki se jih bojim. Ma ne. N
Nato je poniknil, brez da bi mi rekel adijo, in sicer v drug casino. Samo klical je. Jaz pa za njim, ker je drugi casino na poti in ker mi še ni šlo domov... Preprosto, ne. On pa takoj, ko sem prišla. No zakaj si zdaj prišla? LOL. A ni v tem vprašanju skrito: dej povej, da sem ti ful všeč in si me hotela na vsak način ponovno videti. A je to odraslo? Kje je tukaj osebnostno zrel moški, kavalir, princ na belem konju... Povejte mi vi, če veste?
Jaz ne znam dajati potrditev, vsaj z zunanjimi znaki NE... A mu to ni jasno. Pa še po vsem tem kako se vede. Je pa res, da sem bila dobre volje, ker sem v prejšnjem casino-ju nekaj malega zaslužila in to mu je bilo všeč. DA SEM DOBRE VOLJE. Lepo, razumljivo. Potem je videl, da če sem dobre volje, pogovor z mano lažje steče in celo normalno steče. Za njegovo percepcijo postanem kar nekako človeška. Kar je res! Pa je začel razlagati spet nekaj o denarju, in sicer, da on zelo, zelo, zelooooo dobro zasluži in da je strog pri delu, ampak da ko se zapravlja, se pa zapravlja na veliko. Le kaj mi je hotel s tem povedati. Mali, ubogi, skromni mravljici. Ja. To sem jaz. In moj odogovor je bil: "fino, še dobro, da jaz ne maram nakupovati". Sicer nisem prepričana, če je razumel moje kljubovanje. Najbrž je navajen, da ženske rade nakupujejo in da se tako dela vtis. Ne morem gledati ljudi, kako mečejo v nakupovalne vozičke, ali pa kamorkoli že, stvari, ki bodo potešile njihove praznine. Praznine z množino. In velikokrat se mi zgodi, da prav vidim, kako nakupujejo kar nekaj tja v tri dni, tudi če ne opazujem to vidim. Če bi se dalo in če ne bi bilo zajetno dražje, bi marsikaj naročila prek interneta.
...in potem me je povabil na kosilo ob enajsti uri. In potem me je začel dolgočasiti. Odločila sva se, da greva. Vmes sem še razmišljala who the fuck is he, da sem mu posvetila par uric. In on z mano zares uživa. To si ne domišljam, ampak je sveta resnica.
Skočila sem na wc. In čeprav sem mu rekla, da me ne rabi čakati, je čakal in klicaril. Jaz pa sem po nekaj poskusih našla stranski izhod, mu pobegnila in ugotovila, da je že odšel. Počutila sem se svobodno in hkrati razmišljala kaj za vraga nekateri vse ne počnejo, da bi dobili svojo žrtev. Žensko. Pa čisto vseeno katera je. Lahko tudi moja prijateljica, pa čeprav je popolnoma drugačna od mene. Kdo tukaj zgublja na kredibilnosti???
Lep ponedeljek vsem...

Sanjaj sanje o sanjah

2007-10-28T01:00:00.000-07:00

Hitim do računalnika. Hočem se izpovedati. Nocoj sem sanjala o tebi in o nekem avtomobilu, ki je bil iste znamke, kot ga imaš ti, samo par let starejši model. In bil je moj. V resničnem življenju sva imela nekoč distanco drug do drugega. Sčasoma pa sva ugotovila, da sva si pravzaprav na nek način všeč. Tega se zavedava samo midva, vsak zase, obadva potihem. Ker nočeva in si ne upava z nikomer deliti. Ker to ne bi bilo smotrno. ker ti navzven še vedno raje pokažeš, da sva bolj ali manj uradna drug do drugega. Uredu.
Sanjala sem, da sva na klopci in ti si me nekaj trenutkov objemal. Bilo je po pričakovanjih. Sploh ne slabo. V obraz se te ne spominjam, ampak mislim, da si bil v sanjah lepši. Sprašujem se o tem, če ti tudi kdaj sanjaš o meni... In če mogoče jaz ravno zato sanjam o tebi, ker ti sanjaš o meni. Na tem mestu se mi zastavlja univerzalno vprašanje. ČE BI LAHKO "PRISILILI" DRUGE, DA BI ZAČELI SANJATI O NAS. In zakaj nisem raje sanjala o nekom drugem, katerega ime se ravno tako začne na črko M in ki mi predstavlja višek popolnosti. Sedaj. S tem vedenjem. To pomeni, da ne smem raziskovati naprej, niti v sanjah.
Včasih se mi zdi fino, ker imam občutek, da me sanje pripravljajo na nekaj resničnega. Zgodbica iz sanj se bo nadaljevala v resnično življenje... In rekla ti bom: "kdaj bova spet skupaj"; zakaj ti je zdaj nerodno, saj to sva vendarle že počela"! Najbrž me boš debelo gledal in se spraševal, če se mi ni morda zmešalo. Ampak, poglej. Spimo, ko spimo. In takrat se preselimo v nek drug svet. In spimo eno tretino dneva. Kar je očitno preveč, če sanjaš nek pomešan skupek dogodkov - od katerih se nobeden ne nanaša na nobenega - in če koga umoriš in če živo vidiš svojo sebično stran resničnega življenja, ki se v sanjah še kako boleče manifestira. In če recimo sanjaš, da si oni drugi jaz Mr Brooks-a. Takrat si vesel, da si jih v resnici ni potrebno razlagati. Pač samo so... In potem ugotovimo, kako blazno "naravno človeški" smo. Če sanjamo prijetne stavri, bomo to vzeli skrajno resno, skoraj kot del začetka neke resnice; sicer se ne bomo dosti spraševali...
Lepe sanje.
P.S. Preberite še druge dele pesmi Edgar Allen Poe-a.

GLEDE NA CENO ČOKOLADE, SO VSI SVIZCI ZA OŽENIT

2007-10-26T14:32:00.000-07:00

Ni kaj za dodati.
Ena redkih zabavnih izjav, ki sem jih slišala na enem od slovenskih radijev.
Sicer so to ljubke živalce, ki sem jih imela priložnost videti v njihovem naravnem okolju, natančneje na Grossglockner-ju. Bilo jih je res ogromno, cele sviščeve družine od čisto majčkenih do ogromnih. S svojo krotkostjo in milino so me tako ganili, da sem dolgo slonela ob ograji in jih opazovala. Prav nič se niso bali ljudi. Svizci so pravzaprav največje veverice na svetu. Za razliko od njihovih najmanjših sorodnic, sedem do deset centimentrov velikih afriških malih veveric, svizci zrastejo čez sedemdeset centimetrov in tehtajo do osem kilogramov. V Sloveniji živijo alpski svizci, ki so nekoliko manjši in lažji od svojih največjih sorodnikov.
Svizci se radi igrajo, ne glede na leta, in se pozdravljajo s stikanjem nosov, odnose pa vzdržujejo z medsebojnim negovanjem.
Seveda sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da jih prav tako kot ostale živali pobijajo in izrabljajo v "koristoljubne" namene; v trgovini s spominki je bilo mogoče dobiti njihove imitacije ovite v njihovo pravo kožo. Ostudno!! Opazila sem tudi neka mazila iz njihovih trupelc; če imate priložnost preprečujte takšna dejanja in opozarjajte ljudi, da ni prav, da pobijajo živali. Katerekoli.

Lep weekend vsem.

Kaj mislite tipi, da ste? Odrešeniki...

2007-10-25T00:15:00.000-07:00

Po ure nazaj me je klical tip. Popolnoma brez kulture se mi zdi to, da nekoga kličeš 23:30. To sem mu povedala. Čeprav hodim zelo pozno spat se mi vseeno zdi, da obstaja bonton klicanja ob določenih urah, če se prej ne najaviš in če ni nič nujnega. Skratka tipu sem všeč. Zelo všeč. Začel je napletati, kako da se on trudi okoli mene, pa vedno znova, ko mu uspe, da se mi približa pade daleč nazaj. In to naj bi se ves čas ponavljalo. čisto enake besede sem slišala že od Iana. Hvala kozmosu sem vmes, ko sem se pogovarjala z njim in poslušala njegov diktatorski način razmišljanja, oprala vse kratke nogavičke. Potem sem mu razložila, da naj pokliče čez minuto, ker si moram sprati masko z obrazo in komajda, da je skapiral, da je to nujno, ker me je že pošteno zategovalo. Potem je ponovno klical in se razgovoril o tem, da me kliče in vztraja pri meni samo zato, ker sem mu tako blazno všeč; in da pač čustveno od mene ne more, pazite to, ne more zaenkrat nič imeti, ker se mi ne more približati; ker mu jaz tega ne dovolim. Halooooo!!! Mogoče se mi pa ne zna. LOL. Mogoče pa njegova čustva niso kompatibilna z mojimi. Itak ne bo bral tega, pa tudi tega mu nisem povedala. To me je kar malo šokiralo. Ni mi všeč, da me tipi kličejo SAMO, ZGOLJ zato, ker sem jim všeč. Pričakovala bi, da se mu zdim vsaj duhovita ali pa karkoli drugega. Saj nisem predmet, vreden ogleda...
Nato sem mu dejala, da sva problematiko najinega razmerja že razčistila, da sem mu že zdavnaj povedala, da ne morem imeti tipa; pa je še kar vztrajal, da on je pa med tistimi, ki pri meni ne bo tako hitro popustil, ker sem mu všeč. Samo moram biti bolj prilagodljiva in odprta. Manj težiti. Ja najbolj fino bi bilo, če bi se prelevila v njegovo bivšo ženo brez napak!!!! Potem bi selahko s stričkom menda marsikaj pogovorila. Za piko na i je menda osebnostno tako močno nad mano, da se mi še sanja ne. Da me lahko ne vem kaj nauči in da me pozna celo bolje, ko poznam samos sebe. verjemi, če si bnom zaželela psihiatra, bom šla k doktor Marušiču. Obstaja svobodna izbira, pa ON še dobro izgleda.
Izvedela sem tudi, da sem zelo "pregnana". Če kdo razume to besedo, naj mi jo obrazloži. Ja dragi Igor. Veš najbolj v življenju si želim najti nekoga, ga vleči za nos, mu izprazniti denarnico in se ob tem delati, da sem srečna in ljubljena. In da sem izpolnila svoj življenjski cilj!! Le kakšne izkušnje imaš, da uporabljaš takšne besede, da si v meni prepoznal nekaj kar očitno tebe žene skozi življenje. LOL. In veste kako se je končal najin pogovor. Rekel mi je, da če mislim, da je on z vsemi svojimi izjavami neumen, da potem se pa že ne bo več trudil okrog mene. In kaj sem mu jaz na vse to odgovorila. JA, da on kliče mene in da on potrebuje pogovor z mano. Nič hujšega od tega, mi je spet ponovil, da me kliče zato ker sem mu všeč in za nič drugega Super, mi je že lažje:-) Hvala, ker mi daješ spoznanje, da sem lutkica. Nisem vedela.
Nauk zgodbe: Tudi, če se ne bo našel nihče, ki bi spoznal moja čustva, z glavo skozi zid SE NE DA...

Dom Perignon in druge dobrote

2007-10-24T00:54:00.000-07:00

Pila sem ga dvakrat v življenju. Ko sem bila stara tam nekje okrog osemnajst let. Enkrat v stari Casa del Papa(preden so jo prenovili) in enkrat v Eldoradu, ki ga žal ni več. Žal zato, ker je bil deset let nazaj edina diskoteka v centru Ljubljane vredna svojega imena. Kdor se je potem spomnil, da je lokacija potrebna spremembe je brcnil v popolno temo.
Takrat sem se počutila velepomembno, iz dveh razlogov, ker sem bila v družbi nekoga, ki mi je bil resnično cool in ker sem držala v roki penino. Hja, pa stara sem bila osemnajst let in vse je bilo še pred mano. In že takrat sem mislila, da vem skoraj vse... Spomnim se, da smo odšli iz Case in pustili kozarce napol polne in takrat sem pomislila kako blazno škoda je puščati tako drago pijačo. V drugem primeru je naročil gospod, ne spominjam se zakaj. Mislila sem, da mu bom potem morala definitivno delati družbo, pa mu je nisem, mogoče kratkih deset minut, in sicer brez slabe vesti. V obeh primerih je šlo za eno samo veliko delanje vtisa in nič več. No kakorkoli Dom Perignon, razen cene, verjetno ni nič posebnega, ker če bi bil, bi bila žlahtnost okusa prva stvar, ki se je spominjam; pa se je ne, ker se spominjam samo blagovne znamke in tega, da sem ga dvakrat pila.
Na vse to sem se spomnila, ko sem prelistavala reklame o vinih, enega o trgovskih centrov. Za razliko od mnogih, reklam ne mečem v koš, prej preberem, če se mi zdi kaj zanimivo. Šele nato jih zbiram in jih potem nesem v zabojnik za papir. Skratka recikliram! Upam, da tudi vi.
Tudi reklame, niso več samo reklame, ampak so postale potrošnikom bolj prijazne. To pomeni, da v njih precej pogosto najdeš recepte ali pa recimo nasvete, kako hranimo vino ali pa katero vino se pije ob določeni hrani. Dobila sem idejo, da bi poskusila Rose. Rose - ja nisem še nikoli pila. Prav gotovo je odličen, saj piše, da Provansa ponuja močan buket vina z aromo črnega sadja, črnega ribeza, borovnice, popra, nageljnove žbice, bora in cimeta... Sliši se naravnost fantastično. BTW. Lahko me kdo povabi. Torej Provansa ni samo dežela, meni zelo priljubljene sivke, ampak tudi zanimih kombinacij okusov vina. Francoskih poljubov v tem primeru najbrž sploh ne pogrešaš...:-)

Svet je lep

2007-10-22T17:13:00.000-07:00

...če ne razmišljaš preveč in se ne poglabljaš in se večkrat "narediš" neumnega. Spregledaš podrobnosti in pustiš, da je kakor je. Po pravici povedano zavidam vsem, ki jim to uspeva, meni namreč le redko. Tudi, če se še tako potrudim, da energija drugih ljudi in dogodki ne bi tako intenzivno vplivali name, opazim svojo preobčutljivost. Kar pa je pri vsej stvari najbolj hecno, je to, da v percepciji drugih izpade, kot da mi je za vse vseeno. Apatičnost na višku svoje moči. In to me najbolj od vsega bega. Prišla sem do pomembnega spoznanja, da je moj odziv v takšnih položajih navzven ravno nasproten od tega kar se dogaja znotraj mene. Gre za obrambni odziv. Ne pokaži, da veš, da v resnici ni tako, a žal ne moreš vplivati na to. Fucking sad. Ja, raje ne pokaži, ker ne moreš in nočeš vplivati. Ne moraš in nočeš se tukaj poistovetita. Najprej je nočeš, potem pride olajšanje, ker istočasno veš, da tudi ne moreš. Popolna katarza. In poleg vsega, imaš pravico, da v stavbi poiščeš tisto stran, ki ima okno skozi katero se vidi sonce. Svež, nov, romantičen dan. Na drugi strani je morda že temno, ker nekje na drugi strani so vedno oblaki. Vedno so nekje. In to imaš prav tako v zavesti, čeprav gledaš v sončen dan. Zatiskanje oči ne pride v poštev, ker smo kakršni smo. Vedno nas lovi zavest in vedno nas ulovi, čeprav mislimo, da nas ne more. Zavest o tem svetu kakršen je in kam gre. Mogoče to, da je lep ali pa ne, potem ne pride več do svoje slave in se razblini kot mehurček...

Vsi hočemo biti pametni

2007-10-17T01:33:00.000-07:00

Zakaj takšen naslov? Zato ker je res. Neprestano pričkanje, izmenjava mnenj, določanje simpatij in antipatij, tisoč in en način, da bi prišli v ospredje, karkoli to pomeni. Prispevek objavljam zaradi tega, ker sem nekaj dni nazaj razmišljala o področju življenja, ki se mu reče sodba in ugotovila, da to praktično nikakor ne bi smelo biti orodje v rokah ljudi, kakršni smo; že beseda sama po sebi zveni na poseben način in ima posebno barvo. Kakšno pravico vendarle imamo, da si vzamemo pet minut časa ali pa cel dan, da tolmačimo o stvareh in ljudeh, za katere se nam še sanja ne, zakaj v resnici delujejo kakor delujejo. Predstavljajte si svet, ki se za eno samo minuto postavi v točko nič in nima mnenja, niti pozitivnega, niti negativnega; za ENO MINUTO nevtralizira vse svoje misli...Najbrž mnogi razmišljate, da splošna nevtralizacija ne omogoča napredka. A kakšen je ta napredek, ki si ga resnično želimo. Kaj sploh je napredek in kam nas na koncu pripelje. Na primer, da se odločimo, da bomo človekoljubec... Lahko smo še tako miroljubni in človekoljubno usmerjeni, vedno bomo imeli nasprotnike, s katerimi se bomo morali soočati; dokler bomo živeli v takšnem svetu, boji niso izključeni, dokler se bomo hoteli boriti, se bomo pač borili. Brez izjem. V tem primeru nastopi terorizem proti humanizmu. In paradoks je, da brez terorizma tudi humanizem ne obstaja. Eden brez drugega ne moreta, zato sta oba močno zgrešena. Če izstopimo nismo ne eni ne drugi.
Zanimiv je reklamni oglas enega od predsedniških kandidatov, v katerem izjavi: "Življenje je boj, enkrat sem se že boril in zmagal". Na tem mestu bi komentirala le to, da boja nikoli ne moremo dobiti, če je naš namen boriti se, se bomo večno borili. Prave zmage ni, niti pravega olajšanja. Vedno obstaja samo resnica, ki je daleč nad vsem in resnica ne tirja veliko naporov...

Ker se približujejo volitve, sem kar nekaj časa pred tem razmišljala, koga bom bolila. Zdi se mi prav, da grejo ljudje na volitve, že zato, ker živimo pač v nekem redu in fino je, da je voden od osebnostno čimbolj kompetentnih ljudi. Zdi se mi prav zabavno, kako hoče vsak na svoj način pokazati, kako je ravno on najbolj ustrezen. Enim uspeva, drugim ne, pač odvisno od njihove resnične osebnosti; ljudje bolj ali manj začutijo, kdo je narejen in komu gre predvsem za to, da bo naslednja štiri leta glava države. Ljudje delujemo po principu, da izrabimo vsa možna prepričevalna sredstva; recimo, da se nekdo sam okliče za poliglota. Mislila sem, da te na takšen način okarakterizirajo drugi. No ja, proti temu, da si sam določiš dosmrtni mandat, je to kaplja v morje.
Odločila sem se, da bom volila tistega, ki me je najbolj prepričal v to, da je predsedniška funkcija le ena od mnogih funkcij. Kar tudi je. Čast smo si izmislili ljudje.
Pozdravček do naslednjič.

Ljubezen nam je vsem v pogubo...

2007-10-12T00:12:00.000-07:00

Prav slabo vest imam, ker že skoraj ves teden nisem napisala niti stavka... Sploh pa se ne dogaja nič posebnega, kar bi usodno vplivalo na življenje kogarkoli oziroma česarkoli. Popoldan sem bila na Šmarni gori, z tipčkom, ki me je, ko sva se spoznala, vprašal približno takole: "Kje pa imaš fanta?". Moj odgovor je bil seveda: "Nimam ga, in tudi ne vem, če ga imam lahko"! Kasneje sem ugotovila, da me je izrabil zato, da se je lahko izpovedal o svoji bivši punci, ki jo nikakor ne more preboleti. Ves čas mi je razlagal o njej, na poti gor in dol. In bolj kot sem mu razlagala, da najbrž nista za skupaj in ne preveč kompatibilna; bolj se je branil s tem, da ga itak ne bo nikoli prebolela in da si bo vsekakor našla nekoga, ki bo slabši od njega. In še, da njega ne bo nikoli pozabila. WTF. Komu to koristi. NJEMU. NJEJ. MENI. Ufff. Joj, upam, da mu je vsaj lažje, če je vse to stresel iz sebe. Po vsem tem, je bil še prepričan, da se bo itak ona vrnila k njemu, ko bo spoznala, kako so drugi "slabši" od njega in da on najbrž tudi ne bo spoznal nobene boljše od nje; opisal je še dan, ki sta ga preživela skupaj preden sta nehala. Kopala sta se, kolesarila in se "imela fino". Zvečer mu je poslala sms, da ne more biti več z njim, ker se ob njem počuti napeto. Če niso to osnovnošolski pogovori. Na nek način jo razumem, ima ga še vedno rada, samo ne zdrži več z njim. It sounds familiar. Pa tudi njega, ves čas govori o njej, ker je pač ne more preboleti. Popolnoma razumsko.
Imel je vsaj srčkanega sibirskega Husski-ja, ki me je, za razliko od Ianove psice enake pasme, lepo sprejel. Na tem mestu velja opozorilo. Pazite kako vzgajate pse in ne manipulirajte z njimi.
Pogovarjala sva se še o odvisnosti od rulete, o čemer pa ne bi izgubljala besed, ker ne poznam primera, da bi odvisnik lahko pomagal odvisniku. Nekatere stvari pač ne gredo skozi šivankino uho!
Na koncu koncev sem bila vesela, da je vse kar hoče od mene, sem pa tja kakšen osnovnošolski pogovorček in to je to. Super. Je pa enostaven, pozitiven tipček, ki se sicer težko sprijazni z določenimi stvarmi in raje krivca poišče okrog sebe, kot pa v sebi! Bomo videli....
Ko sem prišla iz Šmarne gore sem se počutila, da sem naredila nekaj koristnega za svoje telo. Pred tremi dnevi sem ponovno začela z vadbo pilatesa. Gre za posebne vaje in če si vztrajen, lahko ugotoviš, da je tvoje telo izjemno gibljivo, precej bolj kot si do takrat vedel in čutil. Rezultati se poznajo po dveh mesecih, v pol leta pa ne moreš več brez njega. Priporočam.

Siddharta...

2007-10-06T08:56:00.001-07:00

Včeraj sem bila na koncertu Siddharte. Slučajno. Dobila sem vstopnico, pravzaprav vabilo. Najbolj pomembno se mi zdi to, da sedaj nimam razloga, da mi je žal, da sem šla, kljub temu, da nisem načrtovala. To pa zato, ker je bil koncert izvrstni izveden, z vsemi podrobnostmi; in lahko rečem, da je bil to eden boljših koncertov sploh kdaj. Kljub temu, da nisem ravno njihova "fenica" :-), so me resnično navdušili, celo uspelo jim je, da so za malenkost pretrgali mit, ki sem si ga ustvarila o njih že v preteklosti, in sicer, da gre za temačno, negativno glasbo, katere sporočilo, moram priznati mi še danes ni čisto poplnoma jasno. Od njihovega celotnega repertoarja mi je všeč tam okoli petnajst do dvajset pesmi, katere besedila razumem in si razlagam po svoje. Hvala kozmosu.
Včeraj, med samim koncertom sem veliko razmišljala o tem, kaj oni želijo sporočiti svojim najzvestejšim privržencem in moram reči, da sem prišla do nekaterih zaključkov, pike na i pa še ne; kajti, če s teksti razlagajo o takšnem svetu kot razlagajo, potem naj bi razlagali tudi o rešitvah za takšno stanje. Tega nisem zasledila, je pa res, da mnogih besedil sploh ne razumem in se niti nisem poglabljala v njih. No ja, mogoče pa rešitev ni predvidena. Sama pravzaprav vem po občutku na čem je stvar, ker ni vse v besedilu. Gre za znano neodrešujoče stanje.
Če bi sodila po pogledu na včerajšno dvorano in ljudi tam, bi z gotovostjo trdila, da jih je združilo uporništvo. Eden od razlogov za nabito polno dvorano Hala Tivoli.
Mogoče jih razumem bolje kot Mitja, ki mi je včeraj vztrajno prigovarjal: "poslušat moraš besedila, ti sploh ne razumeš Siddharte...!" in Andreja, ki je pripomnila: "ah, ne obremenjuj se, stvar je v simboliki"! Saj, ravno to. Po pravilnem razčlenjenju simbolike in globokem uvidu ZAKAJ, pride katarza. Do takrat pa lahko pojemo na vse grlo:-).

Želim jim še dolgo in uspešno kariero.

Modri angeli

2007-10-04T02:05:00.000-07:00

Tale prispevek ne bi pisala, če me v dveh tednih policaji ne bi že dvakrat ustavili. V takšnih situacijah se mi zdi stvar še posebno zabavna, ker ni ciljne skupine ljudi, ki bi imela tako izrazito izpostavljen svoj ego. Na poseben način! Provokativna sem po naravi in s policaji mi je še v večji užitek.
V prvem primeru me je ustavil policijski parček, moški in ženska. Definitivno sta me zaustavila zato, ker sem naredila dodatni krog po rondoju (bolj pravilno krožišče), pa ne zaradi njih, ampak kar tako. Policajka je bila zoprna, je sploh nisem rabila pogledat, sem začutila. Obdeloval me je tip, srednje do bolj konzervativen, ki je vprašal, če je bilo kaj alkohola. Odgovorila sem, da ja. Pač so me naučili, da jo vedno bolje odneseš, če po pravici poveš. Ko sva prišla do faze pihanja, je vprašal kdaj sem pila. Pa sem odgovorila, deset minut nazaj. Potem bova pa počakala deset minut. Uredu. Itak vem, da ne bo dovolj za kazen. Usedla sem se v avto in po osmih minutah kar sama izrazila željo, da končno lahkooo! Kar mi je resnično zoprno, je to, da ne moreš naprave sam držati v rokah in moraš kot "debil" stegovati glavo k njegovim rokam. Prvič sem prekinila pihanje, in sem za nameček morala še enkrat. Zdelo se mi je, da moj vpih traja neskončno dolgo. Naprava je pokazala 0,00. Očitno niste veliko pili? Dva deci sem odvrnila in takoj začutila, da mu niso všeč neposredni, jezikavi ljudje, ki policistom ne dajejo občutka vsemogočnosti. Kakšna smola. Itak pa ne razumem zakaj je večina tako zadrtih... Že res, da imajo včasih neugodno delo, ampak ne prometni policaji.
Pred pol ure so me ponovno zaustavili. Odprem vrata in spet. Identično. Pomislila sem, da je podoben onemu zadnjič. Enaka barva glasu, enako vprašanje. No to je logično. A je bilo kaj alkohola? Odvrnem, da NE. Pravzaprav je moj ne zvenel kot: NE? Zdelo se mu je čudno in je takoj komentiral, da nisem prepričljiva. Pa sem odvrnila kratko in jedrnato, da sem takšna po naravi. Shit happens! Ni natanko vedel ali se norčujem iz njega ali iz sebe oziroma ali se sploh norčujem. No ja bistveno je, da provokacija že ne more biti norčevanje. V tem primeru ne. Sem samo hotela narediti pozitivno vzdušje:-). Pa sem dosegla to, da sem morala pokazati obvezno opremo ta drugemu policistu. Ta je bil pa dober za znoret in prav z veseljem sem komunicirala z njim. Najprej serm ga sicer vprašala, kaj že spada pod obvezno opremo. Pa je bil prijazen in je naštel. Malo se mu je zdelo nenaravno, da ga to sprašujem, ampak je požrl za ceno tega, da sem mu všeč. In vem, da me ne bi kaznoval KAR TAKO... To sem vedela tudi po tem, ko je vprašal kdaj sem menjala žarnice. Sem mu povedala, da ne dolgo tega, pa je nekako opazil, da ne želim, da odpre škatlico. In je ni. Zbirka namreč ni dopolnjena. Ker sem dobila občutek, da se oni prvi zateženi policist pripravlja na pihanje, sem izjavila približno tole: pa ne da bom morala spet pihati, so me že prejšnji teden zaustavili! Nakar se pokaže prava narava tega srčkanega policista. In pravi. Lahko vas zaustavimo vsakih deset minut. Ok, sweetheart, you are the one and only. Res je bil srčkan. Takoj je vprašal, če sem zadnjič kaj napihala. Pa sem mu povedala, da ne. Vprašal je. Ja, a ne pijete?!! Kakšno vprašanje je pa to, sem si mislila, nato pa odgovorila. Ja, pijem, samo imam odlično presnovo, pa se ne manifestira v izdihanem zraku. Nato pa izjavi, ja kaj pa če spijete deset pirov? Haloooo, komu pa to ne bi pokazalo!! Takega zanimivega pogovora pa že dolgo ne. Imela sem občutek, da je vse skupaj en hec in da naju nameravata (mene in Silvijo) s kolegom po končani proceduri povabiti na pijačko, pa ni bilo nič iz tega. Na koncu sem jima rekla, da naj grsta poloviti take, ki zares veliko spijejo in še vozijo.
Potem mi je bilo pa žal, da mu nisem raje rekla, da je ura sicer ena ponoči, ampak pol urice za njiju bi si pa še odtrgali. Moj, "ta srčkan", bi bil za stvar. Morda bi kaj , lepega izvedeli o čudovitem svetu policistov.
No ja, lani sem imela priliko spoznati, da so lahko zelo nasilni. Tako sem skorajda prijavila policista policistom. Na koncu sem se spametovala, ko sem se zavedala tega absurda (da prijaviš dokaj znanega in uglednega policista policistom). Opisala sem jim zgodbo, kaj se je dogajalo, ko pa smo prišli do imena sem obmolknila. Kljub temu, da so vztrajali naj povem. Danes vem, da sem prav ravnala. Model je že isti, ali drugi dan preveril, če so bile podana prijava. Ufff...Kakšno "štalo"bi si naredila, če bi izdala ime. To mi je pustilo precej grenak spomin, ampak, ja, tudi oni so vendarle samo ljudje in pač delajo napake.
Avtoriteta je sicer super stvar. Vendar, v zelo specifičnih okoliščinah, od specifičnih ljudi.
Pomešana z nežnostjo...

Imam fotografijo...

2007-10-03T00:53:00.000-07:00

Včeraj sem v Twinu na wc-ju opazila koledar z moškimi fotografijami. V bistvu semm morala pogledat od blizu, da sem se prepričla o resnični podobnosti. Enake oči, enak pogled. Pravzaprav enaka globina pogleda. Zdak imam fotografijo drugega človeka, ektremne podobnosti z enakim pogledom in energijo, kot jo ima ON.
Edina razlika, tip na fotografiji je mlajši kronološko. Dogodi se tudi to, da te leta ne motijo, čeprav sem naveličana statistike + 10 do +15, kar v navedenem primeru definitvno je. Ampak tudi znotraj naveličanosti obstajajo izjeme in manevri.
Kronološko? Velika, a hkrati minimalistična razlika, ker verjamem, da se ljudje starajo na različne načine in da te postara osebnost; in da se postaraš, če to dopustiš. Obstajajo takšni, ki si to celo želijo, da lažje jamrajo z razlogom. On ne. On ni tak. V bistvi ne vem za njegova leta. V njegovem primeru niti niso pomembna. On je pač lep. Na ne vem kakšen način. V mojih očeh. Popoln. Za moje dojemanje, ki tokrat upam, da ne bo tako kratkotrajno. Mogoče bi bil opis najbližje temu, če se vprašate o občutkih, ki vas spreletijo, ko vas nekdo boža s pogledom in ko pogled povzroči, da jih hočeš več. Ne želiš, ampak hočeš, potrebuješ. In ne naveličaš se...

Nisem naredila večje škode, ker je bil list septembrski.

Zdaj je oktober...

It has smell of cognac...

2007-10-02T21:45:00.000-07:00

Po relativno dolgem času sem poskrbela, da sem "preveč" spila in premalo pojedla. No to, da sem premalo pojedla se zgodi večkrat. Da nadaljujem svojo zgodbico. Znašla sem se v črni tanki oblekici, ki komaj da pokrije kožo, kaj šele da bi govorili o toplotni funkciji. Skratka, hotela em ujeti zadnje sončne žarke in tople dni pred poletjem, da se tako napravim in se počutim še bolj thin... Nekateri boste razumeli, drugi ne. V glavnem, vse bi bilo fino, če se ne bi moj pohod zaključil v popoldanskih oziroma večernih urah, ki pa za ta letni čas ne dopuščajo takšnih oblekic. Skoraj vedno je zabavno, ko si v družbi s človekom, ki nujno rabi ljudi okoli sebe, da preživi. Kako zelo filozofsko...
Zeblo me je. Nič novega. Mi je pa kolega posodil zgornji del obleke, da sem si jo pokrila čez noge. Čeprav je rekel, da bi raje videl, če bi me zeblo čez roke. Le zakaj? Mene pač ponavadi zebe v noge!!!
Pričela sem z jagodnim vinom, ki je čisto premalo močno. Potem pa se je Mitko spomnil, da bi lahko poskusili Dimple. Uradno je takole: Whiskey blended Scotch - Dimple de luxe (15 years OldAlkohol), lahko je tudi 12.
Kar hočem povedati je to, da se baje streže, v enakih kozarcih kot konjak, da se zadrži njegove hlape, ki pa so za malenkost šibkejši od tistih od konjaka. Zadane te že, če kozarec približaš obrazu. Pravzaprav je to eden izmed namenov:-). Super zadeva. Mitko je kar sam vzel kozarec in natočil, približno polovičko od treh centilitrov. Potem je natakarica izjavila, da je dovolj drag, da ima razlog, da ga še dotoči; kar pomeni, da sem ga na koncu popila tam nekje malo manj kot pol deci. To pa zato, ker nihče ni meril! Ufffff. To je imelo za posledico, da v trgovini nisem prepoznala živil dovolj razločno, šele potem, ko sem po nujno nataknila očala.
Viski me je sicer malo ogrel, kljub čemur, sem vendarle prišla domov prezebla. Priklopila mobitel s prazno baterijo. Dvakrat je zapiskalo. Dva sms-a. Lepa reč. Drugi so me začeli vabiti v casino. Narobe svet. Sem mislila, da to počnem samo jaz. Danes? No go. Samo, če me pride kdo iskat in me zvleče tja. Na srečo ugotovim, da velja za jutri. Bomo videli...
Sedaj grem pa zaužit svoj prvi obrok danes.
Aja. Za Lolito! Izvedela sem, da so tisto kar jemo tartufini. Temu se reče tako zato, ker so konzervirani in z raznimi dodatki. Pravi tartufi se jedo sveže naribani in brez dodatkov in so popolnoma drugega okusa. Menda jih celo dobim...

Dobro branje

2007-09-29T21:19:00.000-07:00

Danes sem romantično razpoložena, zato sem se odločila, da v današnji objavi zapišem moj najljubši citat iz knjige Patrick-a Suskind-a, Parfum (priporočam, da si jo preberete).

...ko sem stal ob zidu pod vrtom, v katerem se je igrala tista rdečelasa deklica in je k meni prineslo njen vonj... pravzaprav je bila le obljuba njenega vonja, saj vonj, ki ga je dobila kasneje, še sploh ni živel - je bilo morda tisto, kar sem občutil takrat, podobno onemu, kar so čutili ljudje na korzu, ko sem jih preplavil s svojim parfumom...? Nato pa je to misel zavrgel. No bilo je nekaj drugega. Jaz sem vendar vedel, da hrepenim po vonju, ne po dekletu. Ljudje pa so mislili, da hrepenijo po meni, in skrivnost jim je ostalo tisto, po čemer so hrepeneli v resnici.

Patrick Suskind, Parfum

A ste videli, kako lepo miss imajo Italijani!

2007-09-28T05:08:00.000-07:00

Anoreksija

2007-09-28T02:32:00.000-07:00

http://isabellecomedienne.vox.com/
Tole je blog punce, Francozinje, ki se je pred dnevi pojavila na reklamnih panojih po Italiji. Meni se punca ne zdi grda. Že res, da za anoreksijo stoji duševna motnja, vendar se duševne motnje med seboj močno razlikujejo. Lahko samo pripomnim, da so tudi nekateri največji misleci v zgodovini pogosto bolehali za katero od duševnih bolezni. Poznam par ljudi, ki imajo motnje hranjenja, pa so po življenjski filozofiji na precej visoki stopnji zavedanja v kar jih je pahnilo njihovo hudo stanje.
Sama pač raje gledam nekoga, ki ima 20 kil premalo, kot pa ravno toliko preveč. Ne vem pa kaj preživlja, ker bolezni ne poznam. Konec koncev punca s tem živi in diha že petnajst let. To je dolga doba. Sicer pa, le kako je s predebelimi. Naj kozmos pomaga enim in drugim, če to potrebujejo in če si to želijo.

Sem pač ljubiteljica suhljatih manekenk. To mi je všeč in mi vedno bo. In moje oči vidijo drugače. In prav tako, kot kdo, ki to bere ne bo razumel mene, jaz ne razumem sveta pre(debelih) ljudi. Vitkost je moja vrlina. Spoštujem pa ene in druge.
P.S. Ker se je eden od mojih bralcev zelo burno odzval na moj zapis, moram poudariti, še enkrat na tem mestu, da anoreksije ne zagovarjam.

Melanholija?

2007-09-25T16:14:00.000-07:00

Po mobilnem telefonu sem ravnokar razlila žajbljev čaj z medom. Jezna sem, v meni kar vre od besa. V bistvu je stvar butasta. Od določene osebe ne dobivam več odziva, kakršnega si želim. Sicer trapasto,a le s čim sem si to zaslužila (da ne dobim odziva); ker je moj vložek v to zadevo enak nič? Zagotovo.
Da je zadeva še bolj nadležna, je stvar na tem, da se "druga stran" zaveda mojega notranjega stanja. Pa pač nič ne naredi, ker če nihče nič ne naredi je vsota nič. Jezi me tudi, ker je prehitro odigral igro in me absolutno spravil v pozicijo, ko ne morem več skrivati svojih nagnjen, čeprav sama mislim, da jih še vedno. Skratka potisnjena sem v kot. On pa se naslaja nad tem. Fakin šit. In kar je najhuje. Jaz sem začela to igro in zdaj jo moram odigrat. Ampak nočem, da je igra.
Tale odstavek se nanaša na zapis On...

Kupila sem si naravne kapsule proti stresu, na katerih piše: "100 % naravna pomoč pri premagovanju stresa". STRES KONTROL. Ko sem jih zagledala sem pomislila, da je mogoče stres kriv, da preveč razmišljam o tem, da potrebujem nekoga, da bi me razumel na nevsiljiv način. Morda je to samo tolažilna misel; ali pa je stanje brez stresa tako perfektno, da ti ničesar ne manjka. Ne maram občutkov, ko mi nekaj intenzivno manjka.
Veste zakaj?
Ker tega ponavadi ne dobim tako kot si predstavljam in potem začnem kompenzirati. Kadar je kriza velika, pride tako daleč, da se ne menim dosti za posledice, ki jih puščam za sabo. Vzamem pač kar mi pride prav, da zapolnim praznino. Ali pa se spomnim, da bom počela nekaj kar sicer nikoli ne počnem, da se zamotim. In tako mineva čas, ne da bi prišla do pravega bistva. Recimo, to je bil tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog.
V tem primeru, je stvar pozitivna, ker če pišem, se počutim bolje. Tisti, ki težko pokažemo ponavadi lažje napišemo. Nič novega.
Sedaj si grem pa pripravlajt tartufe, saj veste, da mi je Lolita pobegnila v Milano. Tako sem jih končno kupila in jih bom naredila sama.
Aja. skoraj bi pozabila. V ogled celotnega profila, si lahko ogledate fotografijo z mojim profilom :-).
Lepo se imejte.

Lahko vplivamo...

2007-09-19T20:00:00.000-07:00

Tole objavo pišem zato, ker me je pogrela izjava novinarke v oddaji 24 ur, da se Janez Drnovšek do te ure še niti oglasil ni, kaj šele odzval na včerajšnje poplave. Lepo prosim, za malo spoštovanja na tem mestu, do osebe, ki je svojim globokim zavedanjem, v svojem mandatu že večkrat pozvala ljudi, da naj spoštujejo naravo in življenje. To je veliko, ker je Janez Drnovšek velika oseba in jaz sem ponosna na takšnega predsednika.

Dež, ki se je včeraj tako silovito zlil, ni padel z "neba", ali pač. Vemo, da so nenadne vremenske spremembe, ki so zadnje čase tako pogoste, posledica toplogrednega učinka. Na tem mestu. Vsak, prav vsak, ki še uživa meso, je sokriv. Živinoreja je namreč največji povzročitelj omenjenega učinka. Emisija CO2, ki prihaja od živinoreje je veliko hujša od emisije iz transportnih sredstev po vsem svetu. Vprašajte se, kaj boste storili zdaj, ko poznate ta dejstva.

Potem pa sparšujejo metereologe za neke odgovore, ki so sami po sebi jasni. In veste kaj je gospod Velkavrh odgovoril na vprašanje o tem, kdaj se lahko spet ponovi tako silno deževje. Pač ne ve, ali čez en mesec ali čez leto ali pa štiristo let. Najbolj fino bi bilo, čez štiristo, ko ne bomo več gledali, kakšno zapuščina je ostala za nami. Pač nekdo bo! Verjetno.
Skratka ne ve in tudi ne more vedeti; zato nima smisla, da iščemo uteho pri strokovnjakih. Ker nimajo odgovorov. Narava se pač maščuje, ne glede na obdobje, letni čas ali kraj. Tudi mi jo neusmiljeno izrabljamo za svoje pretirane namene.
Grozljivo je bilo gledati kako voda teče po stanovanjih in zaliva stvari, ki naj bi ostale suhe. Prizori so bili skoraj takšni kot pred leti v New Orleansu. Le da se nam je takrat vse skupaj zdelo tako daleč in tako nemogoče.
Še vedno lahko delamo dobro in zdaj je pravi trenutek, da začnemo.

Preveč časa imam...

2007-09-19T18:22:00.000-07:00

In to ni dobro. Ker včasih s svojimi idejami močno presenetim samo sebe. Danes sem naprimer razmišljala, da bi bila ena izmed opcij ta, da bi spet hodila z enim od bivših tipov. Zakaj pa ne, sem si rekla, saj bo vse drugače; ne bom se več obremenjevala z določenimi zadevami. PA BO.

Še dobro, da mi je v podzavesti tako močno potrkavalo, da sem se hitro zbudila iz teh premišljevanj.

Medtem, ko sem kuhala rdeče zelje z jabolki (sprejemljiva kombinacija), sem namreč spet zapadla v neke vrste čudno počutje; zazdelo se mi je popolnoma abnormalno da že tristotič pripravljam obrok za ena cela pet osebe in da bi bilo moje življenje čisto drugačno, če bi podvojila sestavine in bi kuhala za malo več kot dve osebi. Ampak kdo se bo potem spet prepiral o tem, kaj je potrebno jesti. Itak je tako, da komurkoli razlagam o svojem prehranjevanju, vsak bi kaj dodajal zraven. Čisto nespoštovanje. V moji prisotnosti in še daleč naokrog, se že ne bodo cvrla trupla, pa naj stane kar hoče:-). Tukaj ni debate! Pa naj si kdo upa govoriti o toleranci in čem podobnem. Normalnost pač ne more sprejeti nenormalnosti. Mogoče, je res, da se prevečkrat spuščam z ljudmi v debate o tem kaj lahko in kaj ne, ampak zdrav razum pomeni največ. Se boste verjetno strinjali. In zdrav razum je, da smo neandertalske čase prerasli in tudi kanibalizem ni več v modi, če je kdaj sploh bil. Kanibalizem je namreč zame uživanje takšnih in drugačnih trupel. Zdaj bom pa to temo zaprla in ne bom več pisala o sporih med vegetarijanci in mesarji. Raje se bom posvetila normalnemu prehranjevanju.

Naštela bom nekaj osnovnih živil, ki jih vedno lahko najdem v svoji bližini. To so: krompir, riž, testenine, solata, peteršilj, česen, čebula, korenje, zelje, kumare, grah, špinača, sojini polpeti, sojini kosmiči, cimet, jogurt, laneno seme, kruh, prepečenci, jabolka, paprika, sir, olivno olje, temna čokolada, sojino mleko in še bi lahko naštevala. Ampak bistvo sem zajela. Najmanj od vsega priporočam sir in jogurt.

Seveda je fino, če iz tega pripravite kaj okusnega, čeprav še vedno velja, da je hrano najbolj zdravo zaužiti čimbolj surovo in tudi toplotno ne preveč obdelano.

Skratka po mojem skromnem mnenju uživajte čim več naravnih živil. Naravno živilo pomeni to, da je predvsem polnovredno in celovito, takšno kakršno je v naravi. Priprava takšnih živil za uživanje je hitra in preprosta.

Spoštujte življenje. Ne uničujte življenja za življenje in jejte čimbolj zdravo, tako kot se jaz trudim v tej smeri...

Moti me!

2007-09-14T16:06:00.000-07:00

Da, konstantno nekajkrat na mesec v naši trgovini zmanjka sojinih hrenovk. Lahko bi jih že začeli naročati v zadostnih količinah.

Da v trgovskih centrih ni prodajalcev na razopolago, ko kaj iščeš.

Da natakarji v nekaterih casinojih ne strežejo dovolj pogosto. Pa bi morali, čeprav je zastonj.

Da se letošnje poletje čudno končuje.

Da se izmenično, ko se pogledam v ogledalo, enkrat občudujem, drugič pa se zdim sama sebi več kot grda, če to obstaja.

Da še vedno naivno verjamem, da bi lahko določena oseba, popolnoma spreobrnila tok mojega življenja.

Da imam občutek, da ceste in napeljave ves čas popravljajo in nič ne popravijo. In da se ves čas vozim po zanič cestah.

Da natakarji ne marajo svojega dela.

Da grem do trikrat na dan v trgovino, ker dvakrat kaj pozabim.

Da imam non stop zamudnino v knjižnici.

Da zmeraj, ko se spravim pisati svoj dnevnik (ne blog), ugotovim, da sem nazadnje pisala pred približno dvema do tremi meseci.

Da gre leto h koncu. Kar pomeni, da bom imela kmalu tudi rojstni dan. +1.

Da preveč razmišljam in premalo uresničujem.

Da dostikrat pričakujem, da bodo stavri padle z neba. Včasih se tudi zgodi.

Da prevečkrat in prehitro obsojam!!!

Da se premalo vživljam v potrebe drugih.

Lep dan vsem. Pa ne posnemajte...

Odvisnost

2007-09-13T01:03:00.000-07:00

Rad tvegam tako ali tako. Pred eno uro sem dobila sms s takšno vsebino. Najino izmenjavanje sms-ov je potekalo takole:
"Zdaj enkrat bi bil že čas, da se spustiva v kakšno avanturo"
"A si imel v mislih gemblersko avanturico:-)"?
"Rad tvegam tako ali tako".
"A res a tako si močan, da rad tvegaš"?
"Odvisno kaj".
"No kaj bi pa pri meni lahko tvegal. Sama ušesa so me"!
"Odvisnost".
"Odvisnost? Od česa konkretno."
"Zasvojenost ob pogledu nate".
Tukaj sem pogovorček končala jaz, predvsem zato, ker se ne znam odzivati na takšne komplimente, če se temu lahko tako reče. Pa tudi ne vem, če je potrebno. Verjetno že iz gole vljudnosti. Včasih sem zaradi tega jezna sama nase, ker imam občutek, da bi se mogla bolj odzivati. Najbrž sem se razvadila in se mi zdi samoumevno.

Besede avantura ne maram niti približno. To pa zato, ker mi zveni preveč površinsko že od nekdaj. Avantura naj bi bila nekaj kratkega in nekaj sladkega. In nekaj kar naj bi ponavadi puščalo za sabo neobremenjujoče spomine.
Pa še nekaj je, prave avanture ne obstajajo, vse pušča za sabo sledi in ne samo spominov. Lahko, da se mi je kdaj zgodilo, ampak jaz tega ne imenujem tako. Meni je ljubše, če se izrazim, da pač kozmos poskrbi, da pride do določenih nenačrtovanih dogodkov. Nia in Lolita bosta že razumeli, ostali pa tudi, če bo kozmos želel.
Kar zadeva tveganje sem prav tako previdna, preveč, vsaj mislim; so mi pa všeč takšni, ki radi tvegajo, ker so na nek način močnejši. To me zabava in mi je v izziv. Ampak odvisnost? Tukaj se mi zastavlja vprašanje. Pravzaprav mi je všeč, če so drugi zasvojeni z mano; to je dobro za moj ego. Prav pošteno ga lahko nahranim. In prav všeč mi je ta mala , ljubka šibkost:-), od katere pa navadno že srednjeročno nastanejo same nevšečnosti. Po drugi strani je lahko. Pač najdeš razlog, da se lahko nekoga znebiš. DIAGNOZA: ODVISNOST. Ne bo šlo, sledi zdravljenje. Absolutno. Obdržijo se lahko samo takšni, ki so neodvisno odvisni, kar pomeni, da morajo biti odvisni na neodvisen način. Vem, da takšni obstajajo, ker sicer ne bi imela niti ustvarjene predstave. Pa jo imam.

Pozdravček...Pa pazite nase. Danes je četrtek trinajsti. Nisem vraževerna, ampak vseeno za vsak slučaj.

Jesenska pripoved

2007-09-10T04:45:00.000-07:00

Včeraj sem si ogledala film Jesenska pripoved. Toliko različnih čustev, predvsem ŽALOSTI, že dolgo nisem videla. In to v pičlih, malo več kot dveh urah. Poudarek in poanta filma sta bila na intenzivnem izmenjavanju sreče in žalosti, katerega konec se izteče žalostno, junak pa pravzaprav preživi, ker je najbolj pogumen in močan in ga režiser postavi za vzgled; ker zna izstopiti iz toka življenja, takrat kadar drugi ne bi.
Ne predstavljam si, da bi v resničnem življenju zmagovala moč in pogum v smislu kot je prikazano v tem filmu, sta pa dobra prispodoba za kaj drugega, ampak zgolj prispodoba.
Ste se kdaj vprašali, zakaj se po ogledu kakšnega filma še nekaj časa počutite pod močnim vplivom vsebine. Eden od odgovorov je v časovnem prenatrpanju dogodkov. Drugače tudi ne gre. Uspelo mi je celo, da sem se zjokala, pa čeprav samo za hipec, in sicer v prizoru, ki se ga ne spominjam več. Dokaz vsem, ki dvomijo v zmožnost mojega čustvovanja; jih (čustev) pač ne nosim na dlani. Morda bi bilo le bolj smotrno, če bi se kdaj zjokala sama nad sabo namesto, da me do tega pripravi zaigran prizor. Očitno več kot odlično zaigran.
Sicer bi rada večkrat jokala, ampak je to pri meni zelo težko; če že, zelo redko in zelo na kratko. Se pa potem bolje počutim. Bolj zdravo. Tudi jok, ne le smeh, je pol zdravja.
Že tako ali tako sem preživela soboto precej melanholično; če bi lahko, bi svojo bolečino kar ožela iz sebe.
Ta veliko prehitra jesen, se mi zdi, da je popolnoma porušila moje, že tako disharmonično počutje. Na živce mi gre tudi, ker se ves čas, karkoli mi gre narobe, potem lahko zgovarjam na mraz in čudno podnebje, ki ga je omogočilo. Pa saj so izgovori upravičeni. Energije so se zaradi teh ekstremnih temperaturnih razlik tako močno in hitro premešale, da na svoji lastni koži doživljam, precej velik neprijeten šok. Kamorkoli se dam, me povsod zebe, noge pa ves čas. Ta teden sem se edino za deset minut pošteno ogrela, in to v solariju.

Film je bil pika na i, da sem se spet spraševala, zakaj je sploh potrebno toliko nekih navezovanj, iz česar potem sledijo neizbežna pričakovanja in razočaranja. Skratka preveč vsega. Vem, da smo čustvena bitja, samo nisem še dojela zakaj je pri tem potrebno zapasti v neka stanja, ki vodijo v svoj zakoniti konec. To je tudi eden od razlogov, zakaj sama raje sploh ne odpiram določenih poglavij.

Ker sem bila spet preveč sama in sem imela čas, sem razmišljala, da bi bilo fino, če bi imela koga ob sebi. In se je res zgodilo. V nedeljo sem cele štiri ure sedela ob človeku, v prisotnosti katerega sem se ves čas spraševala, če bi ga MOGOČE za nekaj časa spustila v svoje življenje. Morda bi lahko trajalo tudi nekaj dlje. Kasneje sem doma premišljevala o vsem možnih posledicah, ki bi jih to prineslo za sabo; tako da se je tehtnica odločitve kmalu prevesila v prid temu, da je bolje pustiti stvari v svojem ustaljenem redu. Končna odločitev sicer še ni padla. Problem je v tem, da sem mu preveč všeč, vse kar ima predpono PRE in je v presežkih seveda ni dobro, razen morda za moj ego. Situacija bi lahko bila podobno neprijetna, kot že katera iz preteklosti. Ne prenesem več tega, da se moram ukvarjati z ljudmi, ki ne znajo živeti sami.
Seveda sploh ne bi razmišljala o njem in teh stavreh, če me njegova prisotnost ne bi na trenutke močno navdajala z mešanico topline in občutka, ki ga ne bom opisovala, ker čisto vsega se ne da preslikati v besede... Oziroma bi se izgubil čar.
IN ČE NE BI V NJEM PREPOZNALA NEKAJ KAR JE TUDI V MENI, KER ČE NE BI BILO V MENI, NE BI MORALA PREPOZNATI PRI NJEMU. Ampak, JA, pustimo času čas, ali pa sebi sebe.
Lep pozdravček vsem, ki me radi berete.

Trenutki za razmišljanje

2007-09-06T02:13:00.000-07:00

Danes ne bom pisala, ampak prepisovala nekatere izbrane misli, ki so mi všeč.

Imamo ena usta in dvoje ušes, kar nam nekaj očitno sporoča...

Razumi trenutek, sanjal boš večnost v objemu angelov...

Pleši princeska ravnovesje življenja, pol ja in pol ne...

Zapomni si, da pri človeških zadevah ni ničesar stalnega, zato se izogibaj pretirani vznesenosti v blaginji kot tudi pretirani potrtosti v nesreči...

Spoznal sem nekoč, sedaj vem kaj bom vedno želel...

Poglej ogledalo čisto brez strahu, ljubezen vidiš...

Preveč je preprosto, da bi lahko razumel, to je resnica...

Zadovoljstvo je naravno bogastvo, razkošje je umetna revščina...

Misli so čaroben svet nas samih, so kraj v katerem ni zakonov niti omejitev...

Nočem zboleti...

2007-09-04T19:38:00.000-07:00

Počutim se, če bi z eno besedo lahko opisala razboleno; živo vidim kako se mi bolečina širi po celem telesu. Začelo se je v želodcu pred dvema dnevoma, danes pa se mi zdi da me tišči tudi višje od želodca in zbada me v podplatih in v glavi. Vse drugo razen želodca je občasno, kar me navdaja z mislijo, da me je spet psiha spravila s tira. Verjetno sem se spet ustrašila, da imam najmanj raka ali pa rano na želodcu. Še huje. Pracvzaprav ne vem kaj je huje. Sem že razmišljala o GASTROSKOPIJ!!! Upam, da ne bo nikoli potrebno.
Takoj sem klicala zdravnico, ki me je potolažila, da gre najbrž za virusno obolenje ali pa bakterijo in da naj počakam kakšna dva dni, če ne bo bolje, naj se oglasim. VIRUSI in BAKTERIJE... sem pomislila, pa saj to so normalne stvari. Pridejo in grejo. V tistem trenutku so se mi zdeli nekaj tako vsakdanjega. Samo, če se ne bi psihično počutila tako fakin šit. Po drugi strani vem, da zdravniki delujejo po principu kar se jim zdi najbolj logično glede na simptome. Spomladi, ko sem bila nazadnje resno bolna, sem zdravnico kar zasipala z dodatnimi vprašanji, sploh ne vem kaj sem takrat hotela. Vsi testi so bili dokaj ugodni, razen premalo maščob. Jaz sem se pa še vedno počutila precej slabo in nisem bila zadovoljna.
Takrat sem iskala odgovore na fizični ravni, da bi si lažje razlagala psihično stran. Ker če vem vse podrobnosti o tem, bom najbrž kmalu poiskala prave vzroke, kadarkoli zbolim.
ITAK SLUTIM KJE BI LAHKO BILI RAZLOGI, pa ne v hipohondriji, ker tukaj ni velikih odstopanj. Morda malo bolj od drugih. Pa saj če te psiha zj...., še ne pomeni, da si hipohonder.
Ko sem zdravnico vprašala, kaj lahko jem, glede na to, da gre za želodec mi je odvrnila, da karkoli, saj bom videla kaj mi odgovarja. SUPER. Samo še ne vem, če se bom zares šla ugotavljanje. Mami mi je rekla, da lahko jem prepečenec in banane. Samo res ne vem, če lahko prepečenec in banane pripomorejo k boljšemu počutju
:-) :-) Včeraj sem se v predelu trebuha namazala s kremo tea tree, imam občutek, da je malo pomagalo. Nisem prepričana. Mi pa vsaj v takih trenutkih ni vseeno, da sem investirala vanjo.

Tolikokrat sem si že prisegla, da ne bom več zbolela, upam da ne bo nič hujšega in da sem vsaj delno prenesla svojo bolečino v ta zapis.
Lahko me tolažite dokler ne bo bolje:-)

???

2007-09-03T18:11:00.000-07:00

Danes je eden izmed takšnih dnevov, pravzaprav so taki dnevi pogosti. PRI MENI. Sprašujem se zakaj nisem tam kjer bi morala biti, zakaj sem že ves dan spet doma in pospravljam, sicer itak nič ni pospravljeno, ampak pospravljam pač ves čas. Ne vem zakaj nisem s ""fantom"", zakaj nisem naprimer odšla ven v naravo.
Ne vem zakaj si takšna vprašanja zastavljam, ker tako ali tako nimam fanta; ne vem če sem ga kdaj že zares imela. Najbrž ja, samo ne vem če čisto zares. Ker ne vem kaj to pomeni. Nimam prave predstave kam bi to osebo umestila v svoje življenje.
Pravzaprav se samo sprašujem zakaj ne morem s kom skupaj kaj početi, pač karkoli, ne da bi se začela prehitro spraševati če jo to uredu, da s kom kaj skupaj počnem. Ker če bi mi bilo preveč fino, prav gotovo ne bi bilo nekaj uredu. To zato, ker če ti gre nekaj uredu, se lahko potem stanje poslabša, v nasprotnem primeru je pa normalno, ker se to ves čas dogaja in če se nekaj ves čas dogaja (meni se recimo dogaja da imam pri vseh stvareh optimalno mero destrukcije) je uredu. NI ODSTOPANJ. Upam, da razumete.
Pojdimo k lepšemu delu življenja.

Danes sem bila prijazna do svoje kože, ker sem si na obraz nanesla jagodno masko, iz čisto pravih svežih, domačih, vrtnih jagod, brez pesticidov (recept preprost: dve bio jagodi pretlačiš z vilico in naneseš na očiščeno kožo). Vedno kadar si naredim takšno masko imam kasneje prijeten občutek, da se imam rada in da lepo skrbim za svojo kožo. Učinek IMETI SE RAJE ne traja tako dolgo, vendar če si maske pogosto delam se lahko stopnjuje... Mimogrede, ko sem že pri negi kože. Ugotovila sem, da ljudje zjutraj, ko se namažejo s kremo za obraz, čisto neutemeljeno pozabijo namazati ušesa, ki so nezanemarljivo opazna, če niso lepa in obratno.
V knjigarni sem si tudi kupila knjigo z naslovom Hrana zdravi, v kateri sem sicer našla poglavje o maščobah, nisem pa zaznala, koliko gramov je priporočljivo zaužiti na dan; da bom končno vedela, koliko je dovolj. Mogoče kdo ve?
Pozdravček vsem in imejte se radi.

GEMBLANJE, ADIJO PAMET

2007-09-02T08:38:00.000-07:00

Ura je 8:38, pred desetimi minutami sem prišla domov. Le kje sem se tako dolgo potepala. Odgovor je preprost, kje drugje kot za ruleto. Spet sem spoznala nove gemblerske prijatelje in resno razmišljam, da je mogoče že čas, da počasi neham zbirati številke ljudi, ki po naključju sedijo poleg mene za ruleto... Zato ker ne razumejo, da se za ruleto ne sklepajo partnerstva v smislu POROČITI SE, ampak samo in izključno partnerstva za igranje. To pa pomeni, da lahko samo prinašamo srečo eden drugemu in nič več!!!
Deset minut potem, ko sem se razšla z svojim prvim gemblerskim prijateljčkom, je že zapiskalo in priletel je sms z vsebino: OH, AH, UH, že dolgo ni bilo tako lepo in take traparije. Da ne govorim kasneje o nekih mladičih, od katerih me je eden celo zvlekel na moški wc, kjer sem mu prijazno razložila, da se mi ne da poljubljati z njim, ker je to brezveze (o.p. pač v tistem trenutku) in da se nama mudi naprej igrati. Nekako je zaštekal, čeprav me je ves čas igranja objemal in se delal da me podpira!!!! Čeprav je bil malo pijan, saj je od petih poskusov trikrat polil ruleto.
Mladiča nista skoparila s komplimenti, da sem luškana in da izgledam pridkana. Kako lepo, že dolgo ni bil nihče tako neposreden in iskren in to tako pogosto.Sicer pa imata prav. Upam, da se bomo še kdaj srečali.
Sprašujem se zakaj spoznam toliko ljudi za ruleto in to hitreje kot kjerkoli drugje. Morda pa zato, ker mislijo, da imam ziher ful keša, če pridem kar sama. Sama ženska za ruleto. Ja, nekaj je narobe; ali ogromno zasluži ali pa je odvisna; in če je odvisna?? (o.p. ne eno ne drugo ne drži popolnoma) Zagotovo mi želijo pomagati, a kako če so sami še bolj odvisni. Ah, začaran krog.
V enem od ljubljanskih casinojev so me več kot očitno močno vzljubili, eden od krupjejev je potem ko je videl da odhajam, vprašal če res ne bi spila še kakšne kavice. Ko sem mu vljudno odklonila, me je vprašal, če mi lahko za popotnico ponudi vsaj redbull. Nisem se branila, čeprav ga zdaj ne bom spila.
Grem spat.

SLOVENSKI ESTRADNIKI Z VELIKO ZAČETNICO

2007-09-01T05:37:00.000-07:00

Sem že mislila, da mi ne bo uspelo priti v Kongo, pa so se na koncu stvari zasukale in sem bila za trenutek del družabnega dogodka v stilu TV Paprika. Problem je samo v tem ali moram biti sedaj počaščena ali pa me je lahko sram, da sem prišla med take ljudi. Sram zato, ker je očitno kako se v večini prezirajo sami med sabo in se delajo, da niso navadni, čeprav so najbolj navadni, če ne že prozorni. Prva stvar, ki sem jo opazila, ko sem prišla pred Kongo, je bil prvi vtis, da gre za polno urejenih ljudi s stilom. Sem bila krepko razočarana, ko sem prišla notri in videla par blond kokoši z nedovršenim smislom za marsikaj in par "zaljubljenih" parčkov, ki so prekipevali od popolnosti. Se mi je pošteno stožilo po časih, ko sem bila sama tako popolna v svoji zvezi:-)

Druga stvar: ko sem vstopila v hram igralništva, je bila tam dolga vrsta slave željnih artistov, ki so razgledovali kdo jih bo prišel rešit, da bodo zaradi svoje velepomembnosti prišli preko vrste. Nobenega prijaznega pogleda samo osorni pogledi, češ mi smo VELEPOMEBNI..., ker smo znanci od lepega dase....juhuuu.

Ko sva s prijateljico nato čakali, da končno prideva do vstopnic, da lahko začneva igrati se je od nekje pojavil rahlo naduti urednik, ki se je delal prijaznega do vseh od katerih je imel ali pa še bo imel koristi. Tudi Ceca ga ne bo nikoli pozabila, kako se mu je revica zasmilila, ker pred leti al ne vem kdaj ni morala kar tako v Slovenijo.

Nato sva začeli igrati. Po prvih nekaj poskusih je kazalo, da danes ni najin dan, potem so se stvari fino obrnile...

Med ruleto sem hodila gledati nastope, dobila sem občutek, da gre za veselo vaško veseljačenje, nobene rdeče niti vsak posvoje TRILI, TRALALA. LEPI DASA, ki ne vem kakšno zvezo ima z Manco Špik, pa imamo še Mirana Rudana, ki tudi ne vem kakšno zvezo ima z Kingstoni, skratka cel kup prozornih izvajalcev, ki so si prišli (sami sebi potrdit) kako so dobri.

Mogoče bi bilo fino, če bi si uredniki ogledali kakšen festival kakšne druge televizije, recimo hrvaške.

Vmes, kot sem že omenila sem skočila oddelat štiri urce promocije in ko sem se vrnila tja, se je kokošnjak končno razpustil in smo nenavadni državljani prišli do svojega zasluženega stolčka ob ruleti. Pa še potem ni bil mir. Pijani Omar in naduti Adel, ki bi z lahkoto bil Tudi Nadel (naduti+adel) sta strašila ob mizi. Adel je bil po prireditvi oblečen v roza ceneno srajco:-). Mislim...Medtem ko so ga za na oder spedenali v neko orto elegantno obleko. Lahko bi revček zdržal in se zavedal, da je treba imidž furat do konca, dokler so ljudje.

Naletela sem tudi na kamermana s Paprike (zares uredu tipček), k naju je obvestil o zmagi Turbo Angels. What the fuck...!!!! TURBO ANGELS, kdo je pa glasoval za njih, ko bi v tem kurčevem naboru zmagala vsaj Žana. Uff, kakšen večer, še dobro, da sva vmes izginili, da nisva slišali Stavrosa prepevati tisto patetično: Ideeeem uuu Slovenijuuu, traalaaala, gledat svoju deklicu, itak vemo, da pride po finančno okrepitev, ker so Slovenci tako nori (nanj).
Od kamermana pa sem še izvedela, da se jutri poroči Miha mlajši (t.j. sin od Mihata, ki bi skoraj potonil z jadrnico, a mi devet življenj). Vesela sem in upam, da ne bo šel po očetovih stopinjah in se po ločitvi za deset let zaljubil v napačno žensko:-)

P.S. Ne verjamite revijam. Vzdušje je bilo porazno in Manca Špik v živo ne zgleda kot transvestit. Samo na fotografijah. Sicer pa ima ljubek popravljen nosek, a kaj ko je ostala v naših spominih prav tako v prejšnji različici nosu.

Razočaranje, ki to ni...

2007-08-30T08:32:00.000-07:00

Zadnje čase se mi dogaja, da se prepogosto znajdem na mestih, kjer sem že zdavnaj ugotovila, da tam nimam čisto nič za početi. Toliko neumnosti, kot sem jih slišala včeraj jih že dolgo nisem. Ko sem prišla domov sem bila kar malo razočarana, sicer ne vem nad kom, ali nad drugimi ali bolj sama nad sabo; če velja aksiom, da te drugi ne morejo razočarati, potem to drugo.

Je pa res da besede zabolijo (celo zelo zabolijo) čeprav ne veš zakaj so bile v tistem trenutku izrečene. Vsak pač izhaja iz svojih notranjih nasprotij in pet minut časa ni veliko, da ti nekdo zmeče v obraz stvari; s tem najbrž povzdigne sebe in tisti trenutek potlači tebe. Dolgoročno škoduje obema. Brez pomena je to in to vsakega.

Sicer tako ali tako nimam pravice obsojati drugih, smo pač nevedni v svoji nepopolnosti, z mano vred. Nobena izjema nisem in ne morem biti. S svojim sedanjim stanjem že ne. Preveč se poznam in tako rada se pomilujem in delam, da sem storila vse prav...In da se mi prevčkrat godi krivica. HECNO A NE...

Mogoče bi morala drugič premisliti in ne za vsako ceno misliti, da se moram družiti z ljudmi, ki niso relevatni za noben segment mojega življenja; so morda bili in so že preteklost....Lahko vplivam na to, kje se nahajam in s kom in lahko pravočasno izstopim, če stvar ni zame.

Preprosto, mar ne?

Nimam idej...

2007-08-29T01:30:00.000-07:00

Pravzaprav ne vem zakaj zakaj sem se lotila pisanja te objave, ker je moja glava izpraznjena in ne vem točno o čem bi tekla beseda. Nimam idej in prave volje. Sicer pa vedno jih ne morem imeti in se ukvarjati s tem, kaj si bodo drugi mislili, ko me bodo brali. Pišem predvsem zaradi sebe in če je še komu všeč se počutim ob tem prijetno. Priznam...
Moje merilo za objave je to, da ne delim z drugimi stvari, ki mi niso do potankosti všeč. Zares težko objavim nekaj, kar ne morem sama prebrati; in dostikrat se zgodi, da stvari zbrišem. Druga stvar, ki se mi zdi pomemebna je ta, da želim da zapis izraža mojo osebno noto, mene...
Popolnost presojam po svojih merilih in tukaj se spet pojavi začaran krog. Če so zapisi všeč drugim, so bili prej všeč že meni, kar pomeni, da dobim od drugih potrditev, ki sem sem jo že prej dala sama sebi. Lahko pa se zgodi, da drugim ni všeč nekaj, kar je všeč meni. Tudi to dopuščam, vendar mi je lažje, če skritizirajo tisto, kar tudi meni ni najbolj všeč. Če bi kritizirali to kar mi je všeč, bi hitro začela dvomiti sama vase...

Dobrodošli vsi predlogi, ideje in komentarji, da se bom bolje počutila in vsekakor dragi moji bralci,
zelo vas spoštujem!!!

Obraz

2007-08-27T05:51:00.000-07:00

Ogledalo potrebujem, da se lahko stokrat na dan pogledam. Zato, da ne bi opazila kako se spreminjam. V bistvu se ne morem spreminjati. Ker če se nenehno gledam prav gotovo ne bom opazila razlike. Potem ostane vse enako. Tako ali tako imaš v spominu podobo izpred petih minut, dveh ur ali pa od včerajšnega dne, to imaš v spominu in enako želiš videti ves čas. JA enako, ves čas. In če nekaj želiš videti, to ponavadi vidiš, ali pa misliš, da vidiš in če misliš, da vidiš potem vidiš.

NE. Moj obraz že ne more biti izsušen, obstaja samo v mladostni izvedbi. Zato je bil skreiran. Preveč je lep.

Ker sem premlada in ne verjamem v to, ne da nočem, ampak preprosto ne verjamem. Ker tudi, če bi bilo res, če ne verjamem, se vse skupaj zagotovo podaljša.

In če preteče deset let bom ohranila svojo podobo, ker sem jo že zdavnaj zamrznila...
In čisto vseeno mi je kaj utegneš videti TI, ker jaz sem se že odločila.

Izpoved št. 2

2007-08-26T03:06:00.000-07:00

Pridejo trenutki, ko se počutim tako prekleto SAMA, da bi potlačila svoj ponos in ti priznala, da sem preveč sama, da se nočem več boriti, da želim preprosto živeti; da hočem končno pokazati kaj potrebujem. Da sem sita življenja kar nekam...Da so bili dnevi brez tebe zrežirani, da že dolgo ni bil nobeden resnično lep in resnično dober; da nimam svojega življenja; da iščem stvari le zato, da se zamotim, da mine čas; da čimprej pozabim kakšen teden je za mano; ker je vse enako, ker se vse ponavlja: poletja, zime, ponedeljki, božič, moj in tvoj rojstni dan...
Hočem TEBE. Naju, ko sva še oba navdušena že ko se slišiva, le zato, ker sva; ker sva jaz JAZ in ti TI. Pa ne samo slišiva, zdrznem se samo, ko vidim izpisano tvoje ime na mobilniku, pustila bi zvoniti še nekaj časa, da bi le navdušenje trajalo dlje.
Spet pridem do dileme, kako ti bom vse to priznala. Pravzaprav se oba to sprašujeva. Sprašujeva se kdo od naju bo prvi. Kdo bo prvi...

Ena sobota od mnogih

2007-08-25T17:34:00.000-07:00

Danes sem spet dolgo, precej dolgo spala. Ure ne bom zaupala. Odšla sem v trgovino in si pripravila zajtrk v času kosila. To se mi ne zdi nenavadno. Kljub pozni uri, je zajtrk tisti s katerim se prične dan in ne želim biti prikrajšana za ta obred. Zadnje čase pazim, da zaužijem več maščob. Potem ko so mi spomladi ugotovili precej nizko vsebnost holesterola v krvi, sem začela uporabljati večje količine. Problem je, ker vsako živilo, ki ga primem v trgovini v roke, vsebuje nizko vsebnost holesterola ali pa celo 0 % maščobe. Spomnim se, da je trend v zviševanju in ne v zniževanju; prav zavidam tistim, ki ga imajo preveč:-). Gotovo bi ga lažje znižala, kot zvišala. Sicer pa kako naj z polovico jogurta, porcijo solate na kateri je olje, pečenim krompirčkom na olju in žlico kisle smetane človek dobi zadosti količine na dan...Moram reči, da se mi zdi blazno težko; ko to komu omenim, se mi samo nasmeji. Ponavadi mi ljudje razlagajo, da naj pač jem tortice in ne vem kaj, pa jih vprašam koliko tortic pa moram pojesti, da bo kakšen učinek. Sploh si ne predstavljam, kot bi bila z drugega planeta. Sledi pogovor o tem, če sploh rada jem. Zelo rada, ampak ne tako veliko. Hitro dobim občutek, da se bašem s hrano. Če bi jaz določala, bi bili obroki tretinjske velikosti, ne pa tolikšni, da dobiš občutek, da boš potonil. Itak samo mislimo, da moramo tako ogromno enih stvari pojesti...

On...

2007-08-24T20:03:00.000-07:00

Ura je že pozna. Ležim v postelji in razmišljam o tebi. Razmišljam stvari, ki jih bova oba skupaj v prisotnosti drug drugega mentalno podoživela šele čez nekaj časa. Ampak jaz vem že zdaj. Morda tudi ti... Gotovo ta trenutek tudi ti razmišlajš o meni, ali pa nekaj trenutkov nazaj ali naprej.

Ne gre drugače, ker so moje misli tako močne, priklicala sem jih tudi tebi in verjamem, da je to mogoče. Predstavljam si življenje s tabo, smešno je, ker se v resnici ne poznava, a hkrati tako poznava. Pa saj ni pomembno, v tem trenutku si ga predstavljam, JA, življenje s tabo. Zvečer sva v postelji, ti me objameš, samo to se zgodi, saj je dovolj, potem s svojo dlanjo prekriješ mojo in z glavo se dotakneš mojega vratu. Lepo je in ne razmišljam naprej, samo to, nič več. Ujamem se v tem trenutku, zelo je resničen.

Ko se bosta naslednjič najina pogleda srečala, si bom samo še potrdila, čeprav že vem; želiš si natanko to kot jaz in potrebuješ to.

Potem pa se zgodi, da ponovno sedim poleg tebe. Berem te, želiš si me dotakniti, samo en dotik... A hkrati opaziš, da ti moj pogled vrača, ne naredi tega. Ne boš storil tega, ker veš, da bom zbežala. Vstala bom in zbežala. Prav gotovo bom, in ne vem kako se bom naslednjič obnašala, ko te bom videla. Tako si uvideven, s tolikšno mero empatije, nočeš me spravlajti v neprijeten položaj. Istočasno se sprašuješ, pa zakaj je taka, zakaj...Kaj se ji je zgodilo v življenju takega, da noče niti za najmanjši možni delec, kar jih je v vesolju premakniti tančice, za katero je ujeta.

Jaz pa... Kot ponavadi, zadovoljim se, da si oba vse to samo neizmerno želiva. Bojim se resnice, resničnih dotikov, resničnega življenja s tabo, a hkrati si ga tako zelo predstavljam in prav prijetno je. V svoji glavi sem naredila že na tisoče načrtov, a preveč se bojim. Bojim se izgube sebe, straha pred utopitvijo, utopitvijo v tebi. Tega, da bi našla tebe in izgubila sebe.

Morda si želim vsaj za pet minut njegove možgane, programirala bi jih, da presežejo moj strah, potem bi ga spustila v vsako poro...Ničesar več ne bi izpustila, ne, nikoli več...

Temu se reče depresija...

2007-08-24T00:49:00.000-07:00

Hladilnik poln hrane, tebi pa se ne zdi vredno vstati in si kaj pripraviti, čeprav si lačen. Posteljnina je za zamenjati, posoda za oprati, obleke je potrebno spraviti v omaro, tebi pa se zdi, da je itak vseeno. Če je kaos v tebi, pa naj bo še okrog tebe. Ni ti pomembno, tudi če imaš mrzle noge, ne boš si nadel nogavic, pa saj je vseeno, mrzle noge gor ali dol. Tudi umiti se ne greš, ker boš raje prej v postelji, čeprav veš, da ne boš moral zaspati, samo delal se boš da greš zvečer spat kot vsi normalni ljudje, ki se naspijo in zjutraj naspani, polni volje do življenja poprimejo za svoje obveznosti. NE, ti boš zjutraj vstal z mislijo, še en takšen dan, poskušal boš ostati pokonci in se delati, da imaš voljo za tisoč in eno stvar, morda ti bo za pet, deset, največ pol ure uspelo, a kaj ko se boš slej ko prej vrnil v posteljo, ugotovil, da je bilo dovolj poležavanja, šel raje do radia, ga prižgal in bil vesel, da si v stiku z zunanjim svetom, za trenutek boš našel radijsko postajo, na kateri se ravno vrti tvoj priljubljen komad in rekel si boš, to je to, to mi je manjkalo. Glasba res potolaži dušo,a kaj, ko bo čez pet minut vse isto. Vmes boš imel klic, po glasu na nasprotni strani boš ugotovil, da se drugim ne godi nič bolje. To te ne bo potolažilo. Raje bi slišal koga, ki ima dober dan. A kaj, ko poznaš večino sebi podobnih. Potem se boš spomnil še sto in en način. Šel si boš po najljubšo sladico, jo pojedel, že vmes ti ne bo več tako teknila, kot si v začetku mislil, da ti bo.
Zvečer boš razmišljal kaj si danes čez dan postoril in za uspeh si boš štel, da si šel trikrat do radia (preklapljanje med televizijskimi programi je dostikrat prenaporno), da si šel dvakrat v trgovino (enkrat si nakupil "resna živila", drugič pa samo frutabelo), ker verjameš, da lahko, da je frutabela razlog za tvoje nerazpoloženje, ker je nimaš namreč. Tretji uspeh pa je ta, da si celo pojedel kosilo, celo sam si ga pripravil, čeprav si ga potem dolgo jedel, vmes si se spomnil, da boš jutri enako moral jesti, se vsesti za mizo in odpirati usta...Četrti uspeh je, da si šel štirikrat v posteljo, poskusit nadoknadit spanje, ker ponoči pač ni šlo. Spati pa je treba, da se telo regenerira. Od štrih poskusov, ti je enkrat celo uspelo za dve uri, celo sanjal si. Nič prijetnega, ampak, če si sanjal, si zagotovo spal, to si šteješ za uspeh!

Vreme...

2007-08-23T07:18:00.000-07:00

Danes je spet deževen dan, ko bi vsaj bil deževen, pa je nekaj vmes. Takšni dnevi so "dobri" iz vsaj enega razloga, da pogovor steče v stilu:

"Kako si danes",
"Ma ne vem, čudna sem , ker je takšno vreme",
"Ma jaz tud veš, tudi name tako vpliva, ta vreme, ampak bo lepše, že jutri, če ne jutri pa v soboto, bi morale biti že danes izboljšave".

Sama pri sebi razmišljam: ma ja, pa kaj za vraga se sploh pogovarjamo o vremenu. Vreme pač je in bo, enkrat tako, drugič drugačno. Ni ga pa korenjaka, ki bi spregovoril zakaj se v resnici čudno počuti, kaj je tisto, ki se zgrne nad nas, pa nas za cel dan ohromi in pride tudi sredi lepega sončnega dneva. Polni smo izgovorov. Ker vem, tudi v soboto ne bo bolje, pa če cel dan sije sonce...Morda katero drugo soboto.

Ne naveličajte se me še...

2007-08-22T22:39:00.000-07:00

Spet sem bila v casinoju in resno me skrbi, da marsikomu moje pisanje sploh ne bo več zanimivo. Mislim, da sem danes več kot pokazala svoje intuitivne sposobnosti. Po dolgem času sem resno igrala na živi ruleti in to z krupjejko (go girls) v prvi vrsti... Že v prvem poskusu mi je nekaj malega naneslo, pa v drugem tudi, potem sem celo zadela 6 eur. Si morate misliti iz enega samcatega eura sem jih naredila šest, v pičlih petih minutah.
Ni slabo, če je tvoj zaslužek 6 eur na vsakih pet minut. Zraven nas je igral Janez iz Big- brotherja in začel igrati moje cifre, nisem namreč navajena, da mi ljudje tako močno zaupajo, sploh dolgoletni gemblerji kot je on. Čeprav bi mi lahko!! Sicer pa se mi zdi, da je Janez potem, ko spregovoriš z njim par besed čisto znosen. Po tv se mi je zdel več kot prostaški.
Vmes, ko smo stavili, se je vmešal Aleš z pripombo (sicer ne vem kam je pasala), da se počasi daleč pride. Mu je Janez takoj pripomnil, da je to moto za lene ljudi. Se strinjam... Ampak, Janez, Aleš jih še nima čez petdeset in tudi po naravi ni takšen. Aleša si pač ne predstavljam v športnem bmw-ju ali pa v BB.
Zaključek zgodbice, igrala do konca in vse zapravila...WE ROCK...Spet malo jezna sama nase. Ampak velja gemblerski moto NASLEDNJIČ BOM DOBILA VSE NAZAJ.

Rabim spremembo v življenju

2007-08-22T01:13:00.000-07:00

Preživela sem večer v casinoju in spet imam slabo vest. Včasih se mi zdi, da tja hodim le zato, da se lahko obtožujem. Pač dobim razlog, da se zdim sama sebi še bolj bedna. Na trenutke imam občutek, da sem že čisto blizu temu, da bi preusmerila tok dogajanja. Potem pa pridem domov in pogledam svojo večno razmetano sobo in vem, da se v bistvu nič ne spreminja; ko zazvoni še telefon in me pokličejo isti ljudje in sledijo isti pogovori, pa sploh dobim ta feeling...
Potolažim se, da bom kmalu izstopila iz tega večnega ponavljanja nekam drugam...Bi bil že čas.

Moj hobi je lahko draženje bikov

2007-08-21T10:07:00.000-07:00

Danes pozno ponoči sem v poročilih zasledila novico. Nekje v Mehiki, bik do smrti zabodel človeka, dvajset ljudi v občinstvu pa hudo ranil. Novinarja sta novico posredovala z značilno resnostjo za tovrstne šokantne novice...
Potem sem pa pomislila, zakaj nikoli ne poročajo: do smrti razdražena in trpinčena žival, pred več tisočglavo množico žalostno končala svoje življenje. In to mislim čisto resno.
A je tiste ljudi v Mehiki kdo prosil, da se gredo kvazi zabavo ob majčkenem mučenju in draženju, pa saj bikom to najbrž sede, so radi sem pa tja malce podraženi, tko za hec, a ne? Na tem mestu se mi zastavlja vprašanje, kdo sploh podpira takšne prireditve, ki naj bi bile del španske ne(kulture). Kaj bi bilo tukaj še za tolerirati.

Casino, casino, casino!

2007-08-21T00:43:00.000-07:00

Spet se se čisto nepredvidljivo zadržala predolgo. Sem nameravala igrati bingo, pol se je pa zgodilo, da me je neki sotrpin povabil na pijačo. Po dveh kozarčkih vina sem se opogumila in žrtvovala 5 eur. Eden, dva pokusa, pa je bilo vsega konec. Naredila sva krog po casinoju, nakar je njegov frend zadel 600 eur. Po igralski etiki je vsakemu primaknil dvajset eur in spet sem dobila nov zagon za igro:-)
Najprej sem stala pri živi ruleti in opazovala; pri tem sem ugotovila, da me sploh noben ne opazuje. Kako luškano... Imam mir, vsi gledajo ruleto in vročično čakajo. Potem sem igrala in izgubila vse in še nekaj malega svojega denarja.
Na poti domov sem premišljevala, kolikokrat bi že lahko za spremembo prišla domov z nekaj denarja več, ne manj, v denarnici. Jutri pa Kongo, juhuhu...
Kako zanimivo, zavidanja vredno življenje, ane... Lolita me razume.

Moj čisto pravi, prvi blog!!!

2007-08-20T06:58:00.000-07:00

Bom za začetek kratka. Hvala Lolita, ker si me navdušila. Se bom potrudila, da bo zanimivo.