MOJA VRNITEV MED BLOGERJE

Izjemoma sem se odločila, da ponovno napišem par vrstic in jih objavim v spletnik. Kar precej časa me ni bilo in tudi nisem imela posebne potrebe po objavljanju. Vmes se je marsikaj zgodilo. Vse skupaj lahko opišem z enim samim stavkom, in sicer OBČUTEK, KO VEŠ DA STVARI NIKOLI NE BODO VEČ ENAKE KOT SO BILE. Z eno besedo, ko se zgodi, delni presežek samega sebe. In to je zmaga. Sladka zmaga, vendar le ena od zmag.

Lep pozdravček...

Ta svet se je rodil za zmagovalce

......in samo tisti, ki vedo kaj bodo z njega potegnili in ki izkoriščajo svoja čustva sebi v prid zares živijo. Jaz? Tega ne znam. Govori se, da jih nimam, da jih ne kažem. Mogoče je, da pomeni to, da me ni. Vsaj za druge ne. Sama se spopadam z njimi in ne, ni šans. Z drugimi jih ni moč deliti. Kaj mi sploh še ostane, če se ne morem več smiliti sama sebi. Če ne morem več premlevati in iskati razlogov zakaj nekateri odidejo od mene. Edina resnica je, da jih preženem in edina , da si tega nočem priznat. Mogoče sem latentni sadist. Uživam, ko ljudi odganjam in uživam, ko se do zadnje bilke borijo za mojo pozornost. A na koncu. Zmagam jaz. To je skoraj edini boj s pozitivnim rezultatom za mene. Drugih bojev ne maram. Včasih si želim biti vsaj za kakšen dan normalna, da normalno funkcioniram med ljudmi. Kako dolgo še. So zadevo zajebali pri vzgoji, ali je kriva karma, ali pa oboje skupaj in še kaj zraven. Če bi obstajala krivica, bi na tem mestu vztrajno trdila da je moje življenje krivično. Pa ne obstaja.
l.p. do prihodnjič

Moški in ženske

Če me vprašate ali verjamem v srečna razmerja med moškimi in ženskami, je moj odgovor v tem trenutku NE! Kar ne pomeni, da o tem ne razmišljam in da nimam hrepenenj in želja. In kar ne pomeni, da ne obstajajo. Pravijo, da upanje umre zadnje. Jaz bi pri tem dodala le to, da zgolj in samo UPANJE, vedno ostane samo upanje, če ti ni jasno zakaj in kako se stvari odvijajo tako kakor se. Današnjo objavo pišem po osebnem navdihu, sicer splošnih razprav na to temo ne maram. Že od "pamtiveka" ženske veljajo za zapeljivke, kokete, nežnejši del spola, vodilna misel, čustvenejši del. Moški imajo druge lastnosti. O tem ne bom pisala. To pa zato, ker mi gre pošteno na živce, da tako mrzlično razlikujemo ta edina dva spola. Za kakšnega tretjega še nisem slišala. S poudarjanjem teh razlik si delamo precejšnjo škodo. Čeprav obstajajo in SO. Prav tako v mojem svetu še nisem zaznala, kaj so ženski pogovori in kaj so moški pogovori. Kdo sploh rabi samo ženske in samo moške pogovore! Sama celo menim, da se bolje razumem z ženskami, da jih bolje razumem in one mene; pa vendarle ne verjamem v obstoj teh dveh svetov. Tik pred novim letom sem si ogledala gledališko predstavo, monokomedijo, katere avtor poudarja razlike med spoloma, naš tako drugačen razvoj skozi zgodovino. Skratka moški-ženske, dve različni zgodovini, dva ustroja, dva mišljenja...
Tukaj tiči jedro mojega skepticizma v kompatibilnost spolov. Vprašanje, ki se zastavlja je: kdo koga sili, da mora prenašati drugačnost drugega; da se mora vživljati v drug spol; poskušati ugotoviti zakaj moški delujejo TAKO in zakaj delujejo ženske DRUGAČE. Odgovor je NIHČE!!!! Torej ne prisiljujmo se. Preprosto pustimo vse, kar se nam zdi absurdno da bi počeli. Če nam do sedaj še ni uspelo srečati partnerja, ki bo pač spontano z veseljem, z ljubeznijo pozdravil naše življenje, ga pač nismo. Ga pa še bomo ali pa tudi ne. Takšen partner, se ne po spraševal zakaj pada dež, ampak bo naverjetnje dovolj zrel, da stavri ne bo tolmačil z raznimi priljubljenimi stereotipi....
Karkoli si mislite o tem zgornjem zapisu. Žalostno je, da vse več ljudi ne verjame, da ljubezen med dvema osebkoma nasprotnih spolov lahko traja vse življenje. Jaz sem med tistimi, ki verjame in vedno bom. Veliko je takšnih, ki še vedno mislijo, da je seks pogoj za dobro zvezo. Hja. Ni, nikoli ni bil in nikoli ne bo. Že res, da je nujno potreben za obstoj človeške rase. Ampak meni se včasih zdi bolje, da bi preživele živali in izumrli ljudje. Toliko o tem... Skratka: le ljubezen je večna. Preživela nas bo, če je ne bomo mi.
l.p.

Moja novoletna poslanica

V letu 2008 in nasploh vam želim:

1. Če še niste, da bi postali samozavestni. Samozavestni ljudje so bolj strpni do drugih, jih lažje sprejemajo in razumejo. Strpnost prinaša tudi mir.

2. Da bi se otresli vsakršnih strahov. Strahovi so največji zaviralci nemotenega poteka življenja. Mene preganjajo pogosto, zato ta želja velja predvsem zame.

3. Da bi se manj ozirali na to, kar drugi pričakujejo od vas in bolj poslušali sami sebe.

4. Za tretjo željo potrebujete 100% iskrenost sami do sebe. In pa malo manjšo do drugih:-)

5. Da bi čimvečkrat in čimbolj pogosto opozarjali ljudi na njihova nedopustna dejanja. Naprimer preganjanje lova, klanje in izkoriščanje živali, onesnaževanje okolja...

6. Da bi se otresli odvisnosti in vezanosti vseh vrst. Predvsem od ljudi in vezanosti na materijo.

7. Da bi nehali iskati tolažbo v hrani, se prenažirati. In da bi končno že ugotovili, da jemo zato, da živimo in ne obratno.

8. Da bi ljudem in živalim pokazali, da jih imate radi in da jih razumete, tudi če so čisto nemogoči.

9. Da bi pazili na svoje zdravje. Ker na zdravje nikoli ne pazimo dovolj.

10. Da bi sprevideli, da so si fenomen alkohola, kot sinonim za zabavo in sproščenost izmislili ljudje. Da je beden, škodljiv in najpomembneje, da hromi zavest in zavira spiritualnost.

11. Da bi poskušali manjašati svoj ego proti točki nič. Kajti zadovoljstvo, zavedanje in notranji mir v ljudeh so obratnosorazmerni z svojim delovanjem, ki izhaja iz egocentričnega principa. 11 točka vam bo verjet povzročala največ težav. Je pa uspešnost vseh drugih odvisna od zadnje.

TO BI BILO VSE!!!
SREČNO

Tradicionalni konec leta

Ali se tudi Vam zdi da vse redkeje pišem na blog. Če je bilo v začetku tri, štiri dni presledka, je sedaj razlika prerasla v desetsnevnega. Pa, saj, priznam. Imam slabo vest. V bistvu sem brez prave volje in energije. Tudi za tako prijetno opravilo kot je pisanje. Zbolela sem. Letos sem že v začetku decembra začela razmišljati, če mi bo letos uspelo ne zboleti. Lani sem namreč odležala par dni, tik pred božičem. In če imajo nekateri tradicionalne zabave, srečanja, imam jaz očitno tradicionalno virozo približno isti čas vsako leto. Najbrž sem jo priklicala, ker sem preveč razmišljala o tem.
Vsaka stvar je sicer za nekaj dobra, tako bom letošnji december preživela z rekordno minimalno količino alkohola. In če odštejem par kozarcev vina in šampanjca za rojstni dan in par vodk in konjakov ob neki drugi priložnosti, je to VSE.
Ljudje me ponavadi pogosto kličejo ravno takrat, ko sem bolana. Kdo bi jim zameril, saj ne vedo, kako se jaz konkretno počutim, s skorjasto kožo okoli nosu, občutku, da so bakterije in virusi okoli in okoli in strahu, da zunaj med ljudmi, lahko pridobim še kako hujšo obliko bolezni. Tako sem si danes v zdravstvenem domu mašila nos in usta in se umikala vsem, ki so kašljali. Tudi v lekarni sem ravnala podobno. Pravzaprav cel kup enih fobij, ki se mi pojavijo samo ko sem bolana. Recimo zelo rada si predstavljam, da bakterije in virusi med sabo lahko mutirajo. Pretežka tema za konec leta.
Od božiča do danes sem bila skoraj čisto sama in nič mi ni bilo dolgčas. Še celo fino se mi je zdelo, ker je bila v bloku smrtna tišina in zunaj tudi. Praznike imam rada samo zato, ker ljudje ne bezljajo okoli in dajo več ali manj mir. Sem očitno v takem obdobju. Ko sem v razkrupljenih množicah pa obratna situacija ni primerna zame.
Sem si pa v teh dneh ogledala nekaj filmov. Teh, ki jih servirajo z rednim programom. Nostalgični Sam doma, enko. A ste gledali film 21 gramov? Pretresljivo narejen film, brez olepšav. Zgodba se vrti okoli osrednje tragedije. Sledi mojstrska zasedba igralcev in njihov značajev, ko se znajdejo v položajih, ko se prepletajo moralni dolg, "boj" za ljubezen, zrušitev idealov... Dober film.

VIZUALIZIRAJTE SI

Danes sem nakupovala darila. Tudi meni ni ravno fino, ko se moram odločati kaj bom komu podarila in se zraven spraševati, če bodo ljudje veseli. Pa sem razmislila in sklenila, da bom nakupila tisto kar je všeč meni. Sploh pa gre za pozornost in podarjenemu konju se nikoli ne gleda v zobe:-). V bistvu je prav, da se enkrat na leto vsi ljudje istočasno obdarujemo. Lepo, ne? Za tiste, ki jim je to blazna muka.
Sicer mi dnevi minevajo podobno kot enak čas lani, dnevi se stopnjujejo do magične številke 08. In potem. Hja, prej si zaželiš, da bo prihajajoče leto boljše ali pa vsaj ne slabše od preteklega, po prvem prvem, pa ugotoviš, da je edina razlika ta, da imaš na steni NOV KOLEDAR:-).
Zdaj pa še, da opravičim naslov objave.
Včeraj smo se Jaz, Lolita in Nia (gospodična LadyLay) spet po krajšem času zbrale pri Nii, pekle krompirček, občudovale domače živali in se počutile predbožično. Kasneje smo gledale dokumentarec o vizualizacij, katerega avtorji pravijo takole. Predstavljajte si, kar pomeni, znotraj sebe poskušajte videti vaše željeno stanje in vesolje vam bo pomagalo, da ga boste dosegli. Vse kar morate narediti , je to, da ugotovite kaj bi radi, vsak dan na to mislite in sebe postavite v to vlogo. Če želite recimo zdravo telo, si ga vsak dan predstavljajte in imeli ga boste.
Skratka, vizualizirate si lahko skoraj karkoli.
Vse skupaj se mi zdi, da deluje po načelu SPREGLEJTE IN VIDELI BOSTE. Stvar je izjemno preprosta in resnična. Kar v svoje življenje prikličeš, to imaš in s tem živiš. Edini problem, ki ga zaznavam pri celotni stavri je ta, da vse skupaj deluje, če stanje vzdržuješ. In dlje kot ga vzdržuješ, lažje je. Naj bo vesolje Vaš božiček. Poskusite. Jaz bom.

Decembersko vzdušje

Če hočeš ali ne te zajame. V mojem primeru za to ponavadi poskrbijo drugi, ne jaz. Novoletno evforijo najraje spremljam malce iz ozadja. Ponavadi je tako, da v največjih navalih ljudi, preprosto kje sedim in opazujem in potem se imam celo fino. Nisem pa edina, ki imam ta občutek, da ljudje december preživijo v taki noriji, da se naenkrat znajdejo v januarju novega leta in december kar zbeži mimo.
Otvoritev decemberskih zabav sem pričela na miklavževim koncertom, ki ga je organizirala največja vladna stranka. Neisha, Oto Pestner in pa nekaj dobre stare klasike, drugih ne bi omenjala. Neisha mi je postala všeč, kupila sem si celo njen zadnji CD, na katerem sta mi sicer všeč samo dve pesmi, ampak ti dve dovolj. Tudi na tem koncertu je bilo zaznati, da ima največja vladna stranka precej starejšo publiko. Po koncertu nas je v preddverju čakalo vino, pomaranče in pa parklji v obliki peciva. Če ne bi bilo vina, bi imela občutek, da je celotna prireditev namenjena otrokom:-). In še za vse dvomljivce, Urška Bačovnik je lepo suha in odlično izgleda.
V soboto sem se prvič odkar so prižgali lučke sprehodila po centru in moram reči, da me je vzdušje prijetno presentilo. Kot se spodobi sva si z prijateljico v Mačku naročili kuhano vino in na prijetno ogrevanem vrtu opazovali množico ljudi hodečih mimo belih hišic z potencialnimi darili. Zraven naju sta sedela moška, od katerih je eden razlagal drugemu, da ni pomembna samo zunanjost, da je najbolje, če je ženska inteligentna, zabavna, da lahko z njo sediš ure in ure in se ne naveličaš. Pomislila sem, le kako bo razmišljal ob koncu večera, ko bo popil vso količino alkohola. V istem lokalu sem malo kasneje srečala prepotentnega policaja, ki ga omenjam v enem izmed starejših postov Modri angeli. Povprašal je tudi po moji prijateljici Loliti, ki mu je bila trn v peti dokler sva se družila. Imel je namreč precej težav, ker jo je moral odganjati, da bi lahko dobil dovolj pozornosti od mene. Bil je skratka prepotentno prijazen ko zna biti le on.
Sprehodila sem se tudi po prenovljeni Wolfovi ulici, ki so jo obložili z mnogo bolj user-friendly kockami, ki omogočajo nezatikanje petk.
Zvečer sem odšla v Kongo, ki je ta večer praznoval štiri leta obstoja. Bilo je veliko slavnih ljudi. Počastili so ga z koncertom Colonie in pa predstavitvijo kanditatk za miss Kongo, ki so bile v enem od izhodov oblečene v krzno. V tistem trenutku me je prijelo, da bi demonstrativno odkorakala stran, pa sem si takoj premislila, da to ne bi nobenemu koristilo, vsaj v tistem trenutku ne. Kongo je zanimiv prostor za zabavo, saj tam lahko vidiš precej različnih ljudi, od srednje do čisto preprostih, do novodobnega slovenskega "jet -set" -a :-). Do mojega prijatelja so pristopile neke ženske in ga vprašale če je morda kje videl Zmaga Jelinčiča:-). Zmago Jelinčič očitno zna narediti vtis. V Kongu težko ostaneš opažen, če nimaš oblečene minike in dekolteja. In niso redki pojavi skupinic, štiri mlade bejbe in dva starejša moška, na videz uspela v poslu. Hja to že mora iti skupaj in celo super izgleda, če bi bili ljudje malo bolj pristni. Moram pohvaliti kulinarični del zabave. Hrana je bila več kot odlična, tudi za vegetarijance so lepo poskrbeli. Imela sem tudi srečo pri igrah na srečo. Kako lepo se sliši. A ne?